Nina gre na..

EXIT!!!!

Komaj čakam…vozi Maco. V kombiju se nas bo gnetlo 8 oseb, tam smo malo razbiti s spanjem, me zanima…spim v neki hiši z nekimi tipi, ki jih nepoznam..juhuuu..upam, da bo pestro, če ne, spim v Macovem kombiju :)-
V četrtek šibamo, v ponedeljek zvečer domov. Najbolj vesela glasbenih gostov, ki bodo tolkli v uho rime, poznane in tiste malo manj..definitivno energetski vikend brez spanja in drugega nadlegovanja v življenju…pure fun and rock n roll.

Včerajšla v kino s Tino iiii…kok fajn je ta punca in kmalu se ženi… treba bo narest dekliščino..kakšni predlogi???
meditiranje mi uspeva, čeprav sem bolj zazehana kot kdaj koli prej, jajaja…zbudi me sončni vzhod, ki mu rada nastavim glavo, tako, da jo privzdignem iz toplega “pouštra” in tam se naslika…zaslepujoč, da moram špegati skozi priprte veke , a vendar glamurozno zlat..Takšen je prvi pogled, kadar ne bogatijo oblaki ali padajopča voda…sončen in šegav
potem še malo priprem oči in se delam , da spim..telo se mi zdi, da nasede in me razen zehanja čez dan pri miru pusti, da pokam od energije, bolj ali manj. Zvaljena čez prag kopalnice, po meditaciji, najprej tuš, potem dolga mazioljenja, ki jih obožujem…sivkino olje in kokosovo maslo, sta moja ljuba nanosa na potem sijoče telo..in ker sem se sedaj naselila v gornjem štuku pri babici, ji ne gre v račun, kaj za vraga toliko časa delam v kopalnici…a tak je moj čas…življenje mi je v dotiku sladek in sama mu ga rada dam..zato mi nikakor ni vržen čas vstran, kakor morda komu drugemu..veliko reči,vsakdanjih, mi je nepomembnih in biti v okolju, ki se uri drugače,. verjamem, je stresno..ne le za druge tudi zame.
se učim…veliko je v spominu, nekaj novega pa pravtako nalepljenega po vrhu…v sredini pa doživljanje in tja zdej črpam modrosti in potrpežljivost.

cmoka…komaj čakam Exit!!!! Komaj…pa da preživim čas z Macom…aj aj…moj Maco!!!
Mami je v bolnici zaradi žolčnih kamnov in je poseben primer, saj je zdravnikom nekako uspelo v njej strgati železno žičko in tako je morala pod nož…vem, da jo malo trese ob tej izkušnji, sploh ker je nazadnje bila v bolnici pri porodu Matica…mami zaspani obiskovalec…kmalu grem k njej.

konec koncev..

veliko je bilo povedanega..vendar se nikdar vsega ne da povedati..

Bi lahko komu, bilo to dovolj razloga za tišino?!

———————————————————————————————————————-

VIPASSANY

Pozdravljen bralec, bralka..

Preveri-S.N.GOENKA

Vrnila sem se iz 10 dnevnega potovanja v tišino najgloblje zavesti, ki ostaja večini od nas, zaradi izbire takšnega življenja, vedno prikrita kot celota, včasih le izpade kot lepo presenečenje ali slaba mora v nas in se na fizičnem telesu zaziba v občutkih , ki nas potem ali nasmejijo ali spravijo v jok…za vsem tem “fenomenom” je enostavna biološka reakcija, nobene čarovnije, nobene čarobne paličice, le ena beseda-NARAVA.

In tam si nekje v samostanu sredi tega 10 dnevnega coursa, zreš si v bit, jo čutiš in nihče več ne kontrolira, ne sproža in umetno vzdržuje tvojega voljnega stanja, samo ti si in nič oprijemljivega…Telo vibrira, slike, razumske slike o tem, kaj si bil v svojih prestavah zazehajo od utrujenosti, ker zmedena miselnost ne pozna tega sveta in prvič je nekdo znal misli sploh utišati in tako ostati kot nek pravi jaz, sam in gol.

Težko bi dosegla opis pisan z besedami, ki so simboli mislim,da se med seboj razumevajo in sestavljajo…morda le v tebi ali tudi z mislimi drugih ljudi..

A vendar sem presunjena in hladna, ganjena in obstana s tem novim orodjem v rokah. Spoznala sem tehniko, ki je mati vsega kar se na “trgu” za spoznavanje samih sebe, kaj je bistvo tega življenja tu, da dobiti. Je tehnika , Ki jo je razsvetljeni Budha dojel, spoznal in razdelil v svoji naravnosti, brez človeškega faktorja olepšani verziji.Sedaj se razodeva iz ust S.N. Goenke , ki se ga ne moreš naposlušati.. Poda ti vrsto informacij, ki se zvečer po napornem delu, ki ga opravljaš z meditacijo, kakor balzam usede vate in presune vandrajoč intelekt, da nima kaj , kot reči,:” JA, DRŽI!!! Točno to se dogaja!! Točno tako to funkcionira!!Vse do sedaj so bile drobtinice, tu pa mi ti resnično znaš podati razlago, ki vse od kdaj slišano, poizkušeno sprime v en šop in ko pogledaš po tem spetem peclju navzgor, vidiš to celoto kakor cvet, poln semen..Dlje od tega ne gre!!Razen potem zopet opazovanje novo zapadlih semen tega cveta in njih vzklij.
In kar je največ, ne polniš me z besedami, vendar me mečeš naravnost v izkušnjo, tako, da to spoznanje ostane plod lastnega dela in ne slepega verjetja.
Hvala, grem delati!!!

In vse kar tehnika je je nekaj najbolj preprostega in nekaj najtežjega človeku današnjega dne, z današnjim pogledom, kaj mu naravnost predstavlja.
Temelji namreč zgolj na opazovanju. Ne začetku, ko sem planila v to naročeno delo, sem se čez čas, po nekaj premaganih “lahkih” ovirah počutila kakor da se urim za James Bond vohuna, saj je bila prvič dosežena tako dolga in skoncentrirana koncentracija. Misli so prišle me hotele na vsak način motiti in ovirati, mi nalagati naloge in hrepenenja in ko sem jim spretno dovolila da so same utihnile zgolj z opazovanjem ,sem se znašla najprej z očmi pripetimi na koži, kasneje tako globoko, da je telo izgubilo formo, občutek za dobro, slabo, toplo, hladno.
Postalo je kakor tekoča vibracija, prozorna in sploh nikakor ločena od vsega okoli nje.
Seveda sem šele začetnik, pohodnik na Mont Everest, ki je pri vznožju, še cel poln zagona in spomina, na manjše stare podvige, ki jih je že obdelal…nimam predstave kam vse ta pot še lahko pripelje..
Pa vendar v 10 dneh, kjer se vsak dan predstavi z drugo dimenzijo, kjer me je lahko psihopatična kača misli dobesedno dušila in mi povzročila napad, katerega strah je kasneje dal nekaj polomljenih kosti egu in sem s ponižnostjo in gromozanskim spoštovanjem naslednjič zopet zaplavala v bit, doživela takšne širjave , ki jih intelekt seveda ne more okronati s kakšnimi okvirji in zato sam radovedno pomaga in mi dovoli da ohranjam enourno meditacijo zjutraj in zvečer. Prijateljujem z njim, imava isti interes dognati in priti temu vrelcu življenja v samo jedro.

Če bi ti bil moj največji prijatelj ali moj najhujši sovražnik ali nekdo , ki samo leži na cesti pred menoj, kjer čakam avtobus, bi ti dejala isto. Pojdi na Vipassany!!!

Slutnja

♥

Prevod zgoraj napisanega ( pred blagajno v mali družinski restavraciji, kjer je vestno kuhala nasmejana mama in je bilo eno kosilo 1 dolar, hrana pa odlična):

USODA

Pazi svoje misli, saj one se spremenijo v besede.

Pazi na svoje besede, saj one se spremenijo v dejanja.

Pazi na svoja dejanja, saj ona se spremenijo v navade.

Pazi na svoje navade, saj one se spremenijo v karakter.

Pazi na svoj karakter, saj on se spremeni v tvojo usodo.

———————————♥——————————♥—————————-

Ja, ja, ja , ja…spet je tu..

Nov začetek sredi lunine poti, ki ni nič posebnega za večino ljudi..mene pa je zadržala na hold in spustila iz grla še zadnjo težo preteklosti…

Zagledala sem se mu v oči…bil je drugačen kot nekoč..najprej malo bolj temačen in čez čas sem videla, da je prekril svojo izjemno iskro živjenja za masko neke mačosti, navidezne možatosti, v resnici pa je ta deček zadaj, sam.

Še jokati ne more, nima solza. Ne more piti, ker nima žeje v grlu. Kaj mu bo sveže pečeni kruh, če ne more jesti..Pozabljen je v bivanju, tistemu katerega bistvo je, zavržen.

Ker je šibkosti imel in se jih ni sramoval, ker je ljubezen dal in ji nikoli ni obrnil hrbta, ker je pomagal iz  srca, saj to je del njega..

..a bil je prizadet in bil je ukraden v egu, ki nima nič z dečkom…a ego je nekaj dal, v ranljivosti mu je zapolnil prostor poleg jeze in zamer, kakor da se je stemnilo pred nevihto je ovilo njega in ga utišalo, mu dejanja odvzelo..

Dnevi so bili težki in oblakov vse več, veter neurja temnine je jedel svetlobo in se namesto nje v okrilje človeka v katerem ta deček živi, nastanil..pil reko veselja z usti maščevanja, zobal koruzo mira z zobmi samotnosti in se počasi v navado spremenil.

Sem ga pogledala še enkrat in prišlo mi je hudo…najprej sem sledila in hitro govorila neumnosti, prehitre misli iz neugodnosti in strahu. Saj čas je minil od takrat ko je lepo bilo in nekaj časa je  prav tako minilo, ko je zelo hudo bilo.

Pogledam še enkrat tokrat v sebe..vdihnem, izdihnem, za tren utihnem in se popolnoma umirim. od takrat je vera in kaj sem ustvarjalo besede in prej še misli. in tu…in tu je odšel…

Bil je drugačen, bil je iz drugega časa in drugega sveta. A je pomenilo veliko ga imeti tako blizu, čeprav ne preveč udobno, ga imeti stisnjenega v objem.

Bil je prijatelj, sedaj nekdo, ki je nekoč bil tako poseben, bo vedno drag.

Aj..in luna mi je povedala, da takšno je življenje in ni dram in ni pravljic le korak iz enega momenta v drugega in naprej, vsak dan, brez dnevov, tudi ne pod istimi zvezdami, do tja kjer zvezda si ti…od tam do tu, vse je isto..

in naj ne boli tistih, ki ne razumejo  drugačnost, naj jih nerazumevanje ne ohladi ali prizadane…resnično samo enkrat živimo, zakaj, čemu, bi ne imeli kilometra za 100000 jih, zakaj bi svet ena država ne bil in ljudje vseh barv tvoji prijatelji in letalo tvoj avto vsakdanjosti…naj bo razlika, naj do nje bo spoštovanje in pogum…vse v imenu največje ljubezni- življenje, ker enkrat živim.

Pustimio ljudi naj gradijo svojo pot in naj edino cenilo kakšni so sij na njihovem obrazu v tišini.

Cmok..ponosna.

Kje sem kdaj se začela…kaj sedaj s sabo naj bi počela?!

Nimam se več s čim prijeti…pa je vseokoli mene še vedno v obliki držal..
Kakor , da bi se mi dlani spremenile in mišice pod kožo za nekaj drugega utrdile…
Potem čez čas premišljevanja ob opazovanju pa vendar odneham, vdihnem, ker drugega ne da se storiti..brez napora v več neznam odditi.
Pogledam na gor pod , veš, tisto sreho, ki sem tako blizu jo že imela..krone belih oblakov so s trdimi ravno rezanimi koreni ždele čisto nad mano in se zabavale ob mojih preslednih izdihljajih očaranosti..

Veš tako nebogljen lahko le je otrok, še tisti mali brez besed v objemu rok svoje mame..tako me je gledalo speto oblačje v nebo..zrlo, kot nekoč me je zrla mama. In jaz sem pila..njen prozoren zrak, skozi nos pod čelno skorjo, zavrtela nekaj njenih krogov z njim na vrhu glave in se z njim po hrbtenici , počasi, do ledvenega srčja telesa razpela v sleherno prostornino, zaplahutala s krili in metuljevo nadaljevala do točk ženskosti, se dvignila in spustila, spet dvignila in spustila, povaljala v trebušni votlini, pobožala organe, ki me živijo in se pihajoče vzdignila do cveta jezika…še enkrat za okus pogladila ustno nebo in se v Vse razpršila…v barve sem šla, sapa mleka narave, mleka neba, mleka reke, mleka lista in krvi zemlje…tako sem nežna, nevidna, tako sem gibka in vihteča, nespoznana in pozabljena…zdaj , včasih, ko čas in strup obujata name spomin spet od kdaj v kdaj zaživim…in ti dekle s to školjko telesa, me piješ in zreš..vem, vidiš me , ja vidiš.

Vse bo še dobro, vse je že prav.

Nočna

sem ptica miselne ničnosti postala, ko zopet sem se spogledala s tvojo vijolično belino…tako si zaokrožena z barvami, da se ti neznam upreti in ko te poslušam šepetati mi zgodbe, tako preproste in ne ranljive, tako spevne in v tem življenju, ki ga diham dejavne si ne bom navrgla peska na oči…raje te bom poslušala in ti postala zvesta..v teh nekaj obiskih, ko sva si zrli, tako odkrito v obraz se je nekaj spremenilo…se mi ne mudi drugam, kreirat “usodo” iz želja, ki jih morda sploh ne poznam…Ali,moja Luna, želje so skov lastnega kovalca ali morda le prisluh teh dolgih ušes oddaljenih besed, drugih postav…podobnih meni, a v stremenju in dobljenih izkušnjah ter odprtosti do kaj vse bi lahko še z nami in v nas tu bilo, popolnoma drugačnih..
Smo ljudje in ti si Luna…v noči te imamo nad sabo in včeraj si nam zableščala v okenskih policah, da je tvoj sev marsikoga prisilil iz postelje, da bi zagrnil zaveso…a veš, sem prepričana,da se ni uprl, tudi njemu, pogled nate in ga omajal s tako zanostnostjo…s tako magično opojnostjo..kaj praviš…Luna, ki misli posluša in besede duši…a kaj nam je drugega tistim, ki stremimo za lepoto to, ki je le dih in dih in dih…
in sem stala pred hišo, te gledal in si te želela objeti, kakor velikokrat gledam Volkija..ajs…a , ko ga enkrat objamem postanem otožna, saj sem čutim do njega več , kot lahko zajame objem..in ko mu pravim rada te imam, kako si poseben, se hitro izgubi ton in ne strese naokoli, kakor mene trese njegov obstoj…kako se mi dozdeva, razodeva,…pravljičen je..resnična zver, nedosegljiv v svoji pasjosti a vendar v tihem jeziku ljubi in ostaja tu…brez verige, svoboden pogleduje me in maha z repom..mar razume?!?! Kaj razume!!

Ah, Luna…ista si..le da te moja roka nikdar ne poboža, nikdar ne zajame nos tvoj vonj ,a oči…tu se mi ustvarjaš v tem, kar mi pravi in prepričuje, vse je mogoče in v tej mogočnosti da živim tudi jaz z vsem okoli..
Postanem pogumna in nasmejana v tem kar sem…kaj vse sem lahko doživela še v sleposti, kako lahko doživljam v prebujenju…nasitena lačnost da moram imeti je za zunaj umik, meni mir in prostor za ZBUDI SE, ZBUDI SE!!!
Kako je lebdeče biti bujen, izziv se prebuditi tako in cilj biti prebujen.

Če že zajadram na stari jadrnici navad, kako sem bila, potem tvoj sij pokaže prebarvanost stare jadrnice…še vedno iste oblike, še vedno plovena kot nekoč a v drugi preobleki..nevidno mnogim , a ne jadralki.

Luna, Luna…ker poseči po tebi ne gre…nikdar ne boš navada..me boš vedno čarala in gradila..napajala in bodrila, da posegam po stranskosti tistega kar sem mislila, da je pomembno…obrnila si mi svet na glavo in zdej me gledaš nazaj, smeješ se hrabreče tej igri resnosti, resni igrivosti…

VIVA LA LUNA!!!!

Sreda, zvecer..

Zarki so se pospravili, splazili po gorah. V mestu se je stemnilo..Po obedu(testenine z zelenjavno paradiznikovo omako) me je zamikal spanec, sprostila sem viseco mrezo in ulegla telo v bananasto obliko…zamajalo me je v njej in prileglo je zapreti veke, kako r je poprej to storilo nebo…zaprlo zvezdnate veke cez zemljine oci :).
Nekaj trenutkov blagega guncanja in rahle sanjavosti, ko zabrni telefon…br, brrr Robertoo!!!!! Juhuhuuuuu…govorila sva in govorila, kako je, v mirnih tonskih zamikih, drla ljubezen do vsega kar je okoli naju, kar se nama dogaja, iz naju. Se vedno je z Urso in Jeremy-jem v Kanadi in popolnoma prenovljen, napoljnjen pred povratkom v Peru.. Zaceli bodo graditi center v Sveti dolini, kjer sem obiskalo njegov dom in Anno..In pocela ceremonijo Wachuma(san pedro)..uaaa…na eni strani visok zid gore, iz katerega zvrkota slap, ki se vije po starem inkevskem kanalu, po vrhovih…zelenje je zapiceno v sleherni cm zemlje okoli hise. Za hisama se ena gorata izboklina v obliki vulve, jajaja, ki pomeni domorodcem vecno prerojevanje…dobro zgodbo nosi ta kos zemlje in veselje bo prijateljevati s spiritum, tu.
Torej veliko bla, bla, z Robertom…
Razplemenil je mojo malo speco aktivnost..v glasne tone sem spremenila glasbo in se spogledovala pred ogledalom..si skodrala, malo prej pristrizene lase, se navihano oblekla in poudarila oci, ter z glosom poblescala ustnice….vsec sem si, hehehe, japs!

Prej dopoldne…zadnje case, nasprotno od prej pred akupunkturo, ko nisem mogla spati, sedaj takoj zaspim in se dolgo ne prebudim…vceraj bila na koncertu, kjer igrata Phuru in Alvaro, glasbena prijatelja, ki se v cetrtek malo dobimo in bomo preigravali jazz standarde..here i come SUMMERTIMEEEEEEEEEE!!!!..
Nizozemc, katerega ime mi je se vedno neznanka, se je prikazal(nazadnje in prvic spoznala na divji noci, ko me je obiskal prijatelj iz mehike)spoznala se veliko ljudi v mopjem priljubljenem baru KM0, tik pod mojim apartmajem…sem domaca in tam je kakor, doma, med prijatelji…tako se kmalu ta bar spremeni v pravi druzni center plesa, igranja, pogovorov in cel svet se znajde v njemu…danes je koncert bevda , ki ga ze dolgo zelim videti, jupiiiiiiii

torej zanimivi pogovori..ta nizozemc je tak loj…zelo zanimiv…napisal nekaj knjig(psiholog je), razburil s temo kot naprimer, da je tudi v morilcih dobrota…potem je vceraj presenetil, ce bi rada , da me hipnotizira in ce imam kaksne fobije, da jih odpravi, ker se ukvarja s hipnozo in dela showe, in tako…no noc se je prevesila v jutro in po 2 litrih cocinega caja sem se pocasi poslovila…zjutraj malo potelovadila, pripravila liter zeliscnega caja, dve madarini, knjigo, zvezek, kuli in poka, joka proti luninem templju. Ustavim se v Opicjem templju pod nj8im in tam meditiram v soncu na popolno izklesanem kamnu pred izklesano steno in tratno bingljajoco povrsino pred mano….sama in sumenje evkaliptusovih korenjakov, pticje civkanje, metuljevi zamahi, rezgeti konjev,,,aaaaaaaaa..tak je v resnici moj dom, moj vsakdan…to me napaja in krepi, kristalizira v jasne poglede in razumevanje..me koncentrira in inspirira…
Cez cas jo mahnem proti luninem, ko me ustavi peruvijanec in pobara kje je lunin tempelj…mu pokazem in ga razkazem z besedami, zgodbami, ki sem jih cez cas posrkala v strastnost :)…pove mi, da je iz Pisaka in da je glasbenik(tradicionalne glasbe), daje masaze in dela nakit..
pogovori so se sprevrgli v dve urno debato, koncala sva malo visje v dolinici za templjem, kjer je rekel, ta je zate, potegnil iz nahrbtnika piscali in zacel igrati…z ocmi sem plavala z listi na nasprotnem pobocju, lahkotno, kot gls piscali, barve so plesale, izza gore, visoko, visoko, je priletel glamurozni kondor, razpiral perutnice pod oblaki in izginil dalec stran, sama sem z njim zaprla oci in letela razdalje njegove…on z enim zamahom kril, sama z enim tonom piscali …kilometri so se strli v harmonikasto pahljaco zacetkeov…na hrbtu cutila soncno bozanje in veter, prijazen a sunkovit, kot resnica, da letim..letim…letim…
piscal je utihnila, v duhu ostala praska tega leta…se vedno letim, ure za tem…tu za racunalnikom…

hm…srecna sem!

Mine , vse mine..

Polna luna je blescala, drzi?! Zavila uhlje za glavo in odkurila nepotrebno drzo, da je zablescala z njo z vsemi misticnimi zvoki in poslavljanjem , kar je bilo treba odpraviti in s pozdravljanje tistega, kar bz odpravljenim zamenjano :).
Za dva dni sla malo v Sveto dolino, prespala pri Chalu, prijatelju iz Cil, ki ima z bivso zeno in tako ljuvbko hcero , prelep hostel pod starimi inkovskimi(a majhnimi) rusevincami, kjer so bile tumbe..Zavila po hitrem pozdravi v hribe, da se ujame dan, ko mi sledi crn, medvedji labradoerc(od Chala, ki zivi s svojo haski zeno in 4 mladickami) sibam ob vodi pocasi gor med visoke drevese, kjer se odcepim v srmimo in po uri hoje v navpicnost, ki je zatikala kaktusove spice v kolena, se poty pbrne v nevarno, brez prave potke nakazano , picljivo visino…se vedno verjela, da mora gor obstajati se kaka druga pot(za dol) , ki mi opstaja prikrita, maham in maham in Dakdo za mano…hocem preckati goscavo po eni kamniti povrsini, ko se Dakdo cudno vede in noce zamenoj, se mi je zdelo, da ga slisim, ko pravi ne tam!!!! A Nina vztraja in , ko ji spodrsne in se zakotalika v bolec sop trsja pod njo..od takrat naprej sem poslusalaLabradorce, jaja..po mukah, ko mi je v glavi ze vrel film, da bom orala prenociti na gori, brez prave obleke, se znajdem na soncni spici, ki je majala od gor na desno in se bohotila nad kotanjasto urubambo…Srebrne glave belihg vrhov so tam zadaj se vedno oblite v soncu, ko je na tej zlati, puhasti pahljaci visoki bilk, pood leti treh oranzno rjavih, igrivih, s plahutajocimi perutnimcami(ki si jih razlocno slisal)metulñjev, ki so me ppomirili in me napolnili z mocjo, da sibam nazaj dol po isti poti, ker druge ni bilo na spregled..ponudila sem nekaj vode labradorcu, a je odvrnil..
spuscava se, ko se mi , zaradi spodrsja, ko zagrabi za neznano rastlkino, zasadi kaktusev , trd in dolg trn v sredindki prst…obnemim, koza je povlecena z njim v globino prsta…vem, da ga moram potegniti ven..primem z zobmi in (bolecine ni bilo) a sem slisala kako se je podrgnil trn ob kjost, bil strumno zasidran v mnmisico in ajhahaha, kak zvok in obcutek…kej takega se ne..
in nekako mi je uspelo, tik pred nocjo prispeti na varno..se iti potem v trgovino in zvecer gledati pravljico..
arrrrrrrrrr…
Danes je prst se vedno zatecen in ne le to, tud prisla zem z malo vrocine in bolecim grlom, ze dolgo ne…
zdravijo me kokini listi, ki jih zvecim in tlacim v caj z drugimi zvarki…

to je na kratko, zdej sibam,,,ura tiktaka in nic ne caka..besos

Cusco life

Zivljenje poteka v hitrem tempu, ce se mu nastavis, kajti zabave ne zmanjka, na ulicah te cukajo za rokav in vabijo na najrazlicnejse vecere…
Velikokrat odpeketam do klubov kjer so vsak dan zivi koncertio…od nekaterih bendov repertoarje ze poznam, jajaja…
Hudega mi res ni..ceprav sem mislila, da bo kaksna sluzbica za zvecer prisla prej, pa se mal obotavlja, le zakaj…aciiih!!!!

Knjiga lepo napreduje, besede mi disijo, tiste napisane, tiste , ki se se skrivajo v podzavesti pa se pricakujem…jutri spet mahnem v gore danes zardai intevjuja(delovnega) niu bilo te moznosti, sem se pa razleknila po klopci na San Blas trgu in preirala modrosti iz male knjizice, ki jo je v nahrbtnik , preden sem sla, vrgla Jadri,,,,juhuuu…Njen CD bo po moje ze kmal zuniaj, ha??? Pa Tabujev, Pa od Siddharte, pa …hm…Nude, pa Alya…ajs , putamadre sami delavci…notni, ajjaja…glasbeni carmerji.

Danes imela njami zajtrk v HAjdi, kjer je hrana odlicna, zadnjic bila povabljena na vecerjo in si na koncu privoscila se sladke, cokoladne palacinke…lastnik je avstirjec, se mal pogovarjamo pa izleti, palacinke palacinke…wriiiiiiiiiiiii…moja najljubsa pojedina, jaja…me gusta.

Zajtrk je bi v druzbi mamice in hcere iz ene ceremonije karetih imena se zdej nevem…jutri se spet dobimo in bom pobarala, jajaja.

Danes ena lahka vecerjica z Joelom, ki ga ze nekaj dni ni bilo na spregled..
Ampak ne CUY, to je pravzaprav morski prasicek, ki je le zelenjavo in je p`tu peruvijska narodna jed…. sam enkrat bo treba…hudic je velik, ker je pecen cel, celo telo in zgleda mal spoky…ampak ce jemo kravje meso in se toliko drugih potem se je treba soociti tudi s tem.

Sladice dobre sem ze nasla v kotickih, prav tako Hajdi.
Pa ena lustna familiarna restavracija kjer imajo njami testenine, ki jih sami delajo in pizze in vse drugo in smo pravi prijatelji, ajaja..pa ena “mamica” ima restavracijo kjer jes za 3 solese, kar je 1 dolar..celo odlicno kosilo…tja tud veckrat zajadram..ce le ne stopim do marketa-trznice, kjer nakupim zelenjavo, kinvo, riz in pol doma skuham kar mi pase…auch…

cmoki poki vsem, naj se presenecenje zgodi…bilo je zame v enem mailu in zdej bi ga rada tako udarno, podala se drugim…a tisina naj premaga in sda moc uresnicitvi..

pa pa

Still here

in Cusco!!!!

Ne, tokrat nisem zacela kot turist..vsaj skoraj..se vedno se nisem odpravila do vrat in malo pobarala za sluzbo..sem pa v polnem teku.
Ce sem se ze napotila napisati svojo prvo knjigo, potem me je sedaj osnovna ideja o njeni predstavi popolnoma razocarala..Ampka kaj ti bi majhnila to razodetje, ko pa je razocaranje nekaj negativnega, vidnost kam pes taco moli s tem pisanjem pa tako pozitivna…aj…je pa ego malo uzaljen, ker tokrat nekako ne m ore voditi..hi hihi..
Gore so me zmamile in zasvojile…so kakor visoko valovno gorovje, ki te ziblje po teh razgledih, jemlje sapo ali napaja z nasmehom, ker naenkrat lepota narave ni vec nekaj , kar bi zelela ujeti, ampka le s pogledom zajeti, udihniti in spustiti..
Nasla sem dolinico za hribovjem, ki je dovolj prikrita, da jo turisti ne najedajo, le ovcji pastirji in malo visje kmetje, ki kopljejo po zemlji in bozajo krompir!!!
Prvic me se mi je le zasadila v spomin, drugic me nalegla na visoko skalo in s pregledom na njene zile v mehkobni travi, tega kacjastega kanala.
Malo se predajala soncu, ko me zbode, kako r jez s svojimi bodicami hrusko, da mi je nalilo krvi v glavo in jo vzignilo, prsti so objeli pisalo, z drugimi odprli modre platnice necrtnega zvezka in sipalo, sipalo zgodbe, kot da bi bile pognane v moj mehanizem preko se zivecih duhov……
zvecer sem odprla ta isti zvezek in bila navdusena v trebuscku, ki me je stiskal od ljubja..ajs…v zvezku se je zapisal paradizni svetek, s posebnimi ljudmi, ki so …ajf…sej enkrat pride tudi do vas..

Torej, sama knjiga ubira svoje poti…zgodbe so razlicne, kakor je dinamicno moje zivljenje samo…od spominov, ki se farbajo z domisljijo, do futurizma in zivljenizma, ce beseda lahko ponazori milijon avantur, ki jih klicemo izkusnje in sprenevedanja , ki jim sledijo spoznanja..

Tako je torej reeka, ki dere s stare gore v nove sveze doline, ne reze, le boza ajs in kamne prestavlaj in v neredu z disciplino ljubezni nov svet gradi…
Tako se meni zrcalijo pisane besede, njih sklopi.

Zdej sibam na vecerjo z Joelom, ki bo kuhal, kaj???? pojma nima…skocim se po en liter rdecega, da ne pridem praznih rok, potem morad v morda ali pa spat!!!

Danes sem si privoscila po kosilu spanec, ker imam tezave s spanjem, zvecer.
Polna sem energije in misice bi me kr gnale gor v hribe, al pa samo v premikanje, dusa se obnasa, kot da ve, da jo tam zunaj nekaj posebnega caka in nekje vmes moja stara navada zivljenja, ki bi rada vseeno imela neko majhno rutino pocivanja…

alakabala!!!..
pogresam Tubo in to zelo…a vem , da je v cartljivih rokah Oscarja in njegovega ljubega parka!!!!

cmoka, poka…wriiiiiiiiiiiii…dej, unerzum, pokazi mi kje lahko kupim poceni karto do doma v avgustu, ker cene so vrtoglave!!!!

kak nasvet??? kdo, tam zunaj??? za konec julija, zacetek avgusta???
ja, ne, ja ja???

poljub vsem na drugi strani ekrana!!!mwa

Akupunktura

Odpravila sem se k gospej Marii carmen, ki je prebolda moje telo in me z neznim glasom kasneje umirila(ker boli ko puta madre) in pustila, da sem splavala iz okoncin in se predala vizijam, ki so narisale mi prihodnost in moj vecer je bil spremenjen po tem in nic ni vec isto.
po videnju in , ko sem se po temni ulici odpravila proti domu, me je smeh dvignil iz vse teznosti. Poklicala sem Agusta, venfçdar se ni javil, pa sem se napotila v sosednji bar Km0, cisto pod mojim stanovanjem, tam odprla dnevnik, da bi pisala, vendar je smeh bil nalezljiv in spoznala sem to noc veliko ljudi, bila 5 minut sama, kmalu popolnoma obdana in uaaaaaaaau…kaksna noc…
Po Km smo se podali na spil, kjer so razturali in kitarist je igral…ajs,svaka cast, trgal po stunah, vocalist in ritem, kitara je sipala divjost, bobnar in basist skromna v gibanju in tiho strumna od zadaj…Plesali smo do jutranjih ur, ko sem “pobegnila” do svojega svetisca z enim nadebudnim Limskim ogralcem, ki je imel eno predstavo v glavi in se je izkazala za zelo zabavno..danes odpeketala do Joela, v nnjegovo agencijo, ki me je popeljav do luninega templja in potem po stari inkevski poti nazaj, pa mimo rusevin in razlagal zgodovino, ter vsake toliko casa prijel za roke..to je bilo smeha…ja ja-.–probajoo, vendar so zelo prijazni..sicer je mlad poba, ki dela dve sluzbi.:)
zdej sva se nauzila odlicnega sendvica in novega prijateljstva..
Hehehe…pravkar ustopi en prijeten anglez, se mal spotaknemo z ocmi in ze uleti nazaj: Kaj pa ti pocnes v Cuscu…bla bla..se izmenjajo maili in dogovor, da se mogoce danes pridruzijo druscini, s katero se zvecer, po otvoritvi eksebicije foto arhitektute inkov, odpravim na koncert…tega istega benda z malo povecano druzbo na odru!!!!!
Hm…vesela sem…v enem tednu imam ljudi, ki jih imam za prijatelje in nimam casa za misli, ki bi utegnile klicati kaksne misli otozne…
Peru-Cusco se izdaja za popolno mesto v tem mojem casu, sedaj!!!

Hvala ti moc univerzuma, da si tu, da cutim in da sem vedno na varnem.

Cmok