In jaz

Zevajo pore odprtih ran.
Iztrgano perje,nekdo okrašen, drug okrvavljen.
Tebe nasmeji, mene boli.
A nisva prav, narobe, ne jaz ne ti.
Dom…
KO zaprem oči, zagodim v življenje.
Drugačni dotiki med vsem kar se dotika.
Voda vodi prepuščena. Na zelenem hrana uležana,
počiva skupaj v celoti. V grobi nežnosti vsega.
Ničesar preveč, nič premalo.
Smrt se ne boji, pleše in mi ji pojemo hvale,
oživljamo trenutke v večnost.

Tam se ne zapirajo oči, da drugam bi šle.
Tam se razbujajo, duše prinašajo počit.
Dom.

srečnjavost

srečnjavost v srcu zveni.
vreme iz starih časov bogov
stremi s pečine v daljavi.
namesto polic s knjigami,
shrambe za dni, ki jih ne bomo videli.

jaz pa sanjam o stvareh, ki se v jutranjem soncu zbude.
ko ustnice pometuljeno vzlete čez poljane mogočnosti
v besedah magičnosti.
čutim trenutek, krila pripeta na telo
le spomin kdo sem zgrizem med zobmi.
za to imam vse kar imam, a ne?
da bi lahko bila, kar sem, mar ne?
ponovno , kot nekoč, rojena.

ZAZ

Pokvarjena

Včasih se pokvari ta sistem, ki me napaja. Pride do tujkov v njemu, ki ga preoverdozirajo, pride do ropotanja, odplak, krikov, smradu. Tak je tudi vlak, avto, za kavo avtomat, ti, sosed, politik, človek pač in njegove poustvaritve. Sicer kako sem pozabila, kar človek naredi je le odsev kar v sebi, meni, pozna.

Gledam kravo, gledam smreko, gledam zahod, nič nič ne počne, samo je. Tako je.  Potem pa pogledam vase in sem brezbesed, telo je stopljeno od vibracije življenja ob pogledu teh ničnarediti bitij. Zrak zajamem, globoko, pozabim, da sem ga sanjala, da sem prijateljici nekaj obljubila, da imam plan kaj bom vse danes postorila. Izginejo vrvice, ki me držijo v tem dnevu v rutini svojih misli. Razplojena sem in seme bitja klije. Tako sem  v stvarstvu korenina iz narave le sama sebi zadostna, bitju vesolja harmonija. Nič ni pomembno, le je. Vse le je!

Pa naj bo.

Preveč premalo je bilo

Stihi med oblaki, v tistih tankih modrih prostorih med belino. Kopaste blazinice zavzemajo pozornost naših src in spokojnost novembra je potisnjena pod rebri v sam koren pljuč.
Kdo bo danes na 15ega pel slavo soncu, tvoji odločitvi, da boš mil in z nasmehom pospremil tegobo na njeno pot?!
Mrkost se nabira v napol gnilih travnih bilkah, ki so ob robovih poti ostale in zdaj  z vlago pomrznjene noči ponosno umirajo, čeprav polomljeno in opuščeno. A čuti se, ne čutiš tudi ti, njihov ponos?                                                          Bile so vojno prehitrih stopal, pomečkane, trgane, s plameni oskubljene,a še vedno so tam in drugo leto  zopet!!!
V jedru, prikrito nam bivajo in kar vidimo je le boren odsev prave veličine.

 Komaj čakam pomlad, ko spet mi trata in vse z njo dokaže to in požene spomin na moje lastno jedro.
Ta moj odsev v ogledalu, v tvojih očeh, v zvezdi na nebu je le pesem , ki jo slišiš nekaj trenutkov, potem se zamenja, zamolkne.

Vedro pesnitev sem dala papirju včerajšnjo noč. Neka napetost se tišči preko ležernih miselnih preprog. Tam v glavi kjer prevečkrat obiskujem , čutje slika preko izbranih plaht, preureja, dopolnjuje. Le redka dela so všečna dovolj, da smejo viseti, biti sama sebi dovolj.

Jesen je tak čas. In kakor glamurozno pride, je le kratka daljica megle in spomina poletja pod njo. Nekaj novega na vrhu starega, ponovljivega.
Modrina neba pa…ima stran neodkrito, nezemeljsko, čudovito. Postrano polje neoprijemnljive samozavesti, čudaških oblik, tako brezmejne domišljije, da ni vrag, je oče in mama srcu, ki ne razpravlja ampak je.

Svet se spreminja

Svet se spreminja in jaz v njem.
Najmanjše koščke v sen spremenim….

Nekoč je star razcapan gospod pletel s svojimi prsti mojo zgodbo. Katera, je dejal, prihaja iz mojih stopal.

Poslušala sem, trepetala, za tišino držala ogenj, ki je pravil, si viden delec širne neskončnosti. Ne velike , ne male in le na tem planetu, omejene. Omejena neskončnost na tem planetu ? Neskončnost, spet???

Bilo je neumno mi zreti v globino te besede v tem kontekstu. Zakaj??? Čemu je težko sprejeti neprijetnosti in morebitne utvare?!
Ker so kot izgubljene sape prihodnosti v času s tako malo ohranjenimi vrlinami? Vrline, ki prijateljujejo s presledki( vdihi) kjer človek velja brez besed in obljub.
A čas je tak in beseda ni konj.

“Brga frdtyyinhga…. “, zmešan zrak , preveč substanc, tako kot je zamazan zrak tako so zamazani ljudje. Ljudje poustvarjamo planet, ki je bil pradiž, jasnih vrlin. Sesalci zares smo, sesalci.

Hm… Sonce je še vedno oprto na steklo. Čiste barve vijoličnih, modrih žarkov zavite v rumeni šal, veter zatika jesensko zgodbo
med reže zidov:” Drevo je drevo vse dotlej dokler ne sanjari obuti tekaških copat, ko pozabi , je drevo.”

Premalo, malo, nič.

Modro nebo in midva.
Odeja tratnih bilk,
pod svetlobo presketa.
V igri senc
občutke prepoznam.
Zaljubljenost svetloba,
sence pa misli o njej.

Sanje za očmi želijo
pripadati tistemu
pred njimi.
Bi nekaj prijele,
se stisnjeno oklenile,
sadež bile in se izlile.
Večnost, ta trenutek
v katerega zreva.

Če nekoč se znova
in znova
spotaknemo
prej ko slej obnemimo,
sprejmemo in vztrepetamo.
Ljubezen je,
na najstarejšem drevesu
Zemlje doma.
Išči,išči z zaprtimi očmi
naj jo sanje začutijo
spokojno nevidno na listih
v jeseni, v pomladi
v poletju in v zimi.

Bi rada bila , kar čutim
do večnosti.
A če dolgo še bo tako,
telo bo premalo, malo, nič.
Spustila se bom iz senc
v svetlobo in bila
tam doma, doma.
Tako iz ljubezni ne bom odšla.

Čukamahawa