spet smo se celi dan potepali. sem prebrala, da je doma ze precej mrzlo. tukaj je malo drugace. kadar se naredi dan brez vetra, kratke hlace in t shirt majica niso nic posebnega. na terasi hotela kjer smo srebali caffe latte in snedli strucko pa je scena popolnoma druga. bil je dan za na sliko, topel puli sem obesila na stol in se v majici brez rokavov soncila. zdaj cutim posledice, koza rahlo gori, barva se je spremenila.
topel pozdrav
vceraj ponoci prebran, je osupnil notranjost, jo poplaknil s par kapljami iz oci. zakaj?! ker je smisel tako popolnoma vzet za svojega. priporocam, vendar po izkusnjah le tistim, ki so ze v procesu odtajanja od druzbene zmrznitve.
danes mi je Ursa v roke stisnila NOTRANJE POTOVANJE TUJCA (Kendziro Josigasaki), v subu sem pristala na polovici in bi nadaljevala, ce bi me nekaj ne vzdignilo izpred udobja pred kaminom. no, ja . bom cez nekaj minut nadaljevala v postelji. odlicno nadaljevanje Flisarjevih spoznanj in dialogov z Joganando.
nekaj slikc sem uploadala. Mami POGLEJ JIH! pa obe babici in dedi, pa ati in Matic. potem pa klicem se prijatelje, imen pa ne povem… ker vem, da ne bodo pozabili kateri so…
z Jerremijem sva si za vecerjo spet naredila gres. cist se nam je zmesal s temi mojimi pacarijami. sva ga obogatila z snegom iz beljaka, medom, nanj pa sva se polila zmesan rumenjak s sladkorjem..njam, njam.
Kot vidim nesreca in poguba Tose Proeskega ne najde miru. razumem njegovo moc in lahko le recem, da meni osebno je njegov konec dal zalet, da si vzamem zivljenje bolj resno neresno in preneham sopihat kot slepec in raje sprevidim kaj vse mi je dano.
smrt je edino zanesljivo kar sledi. nekje za vse nas. vcasih , se mi zdi, morajo oditi tisti, ki pustijo pecat, da nas prebudijo iz psihoze.
torej na juris! pograbimo z rokami, cutimo brezdvomov in obliznimo sreco.
jupi. imam 10 dnevno pauzo, ki jo lezerno izkoriscam ob morju. cele dneve. zdaj sem sla ob plazi v Fort Bragg, malo na net, vas pozdravit. morda dobim obisk, ki bi me zelo razveselil.
pustimo se presenetiti…uzivajte!
cmok, cmok.
se skoparim z besedami, ker se nisem v potovalni naglici, ampak mirno zivim v svoji hiski.
poziram knjige, izpraznjujem tintice v kulijih, gledam filme in sem del druzine, ki ljubi.
en velik smehljaj v vaso stran.
kratki utrinek izpred kamina v truscu in premikanju.edina stalna, moje mesto in jaz.
pod hribom zatulijo lucke v hiskah.
s stopali spodi se prah in nabirajoce se cakanje s polic. skozi steklo se zrcali svetloba, igrica zlatnic. ne zatohlih in turobnih. navihanih, pisanih, presketajocih iskerc.trkajo druga ob drugo, ob drevesa. prizigajo zaspane oci.privzdigujejo listje in prebujajo zapoznele popke sredi noci.
nekje v pesmi, ki ze po zimi disi. so medvedi ze v dolgem spancu sanjarij. ptic ni in hrana pod njim v miru zivi.
mir?! ob ognju spletkarimo sladkarije uparij.sestevamo napredke in koscke udejanjenih plemenitin.
na vlak besedicenjstva vstopa kar nekaj ljudi. iz vagona v vagon podobna mesanica zgodbedinjenja:).
sleherni dotik premisljen in le redkim viden. ljubljeni strpnost v domacnosti cuvajo.otroci v vrtiljaku nespecnosti.
oj, kri ti moja s katero se zmesas nekdaj mi?!
zvoncki, bobnici sami ne igrajo.z vetrom morda,a z roko glasno razvajajo.le kdaj utihnejo, srce zasta.ustavi se in caka, da orjak s svojimi rokami spet zaudriha in pokaze silovitost koraku.v katero smer, kako naglas.smo prazni in polni, zbrani , pred njim.vodi nas le njegov srcni utrip, preko zile v meso, brez misli v nagon gibanja in predajanja.
sreca?!o besedi, o crkah. razclennjujem jih tu.plavajo vame in se trgajo v prekrasne vlecice dolgih razodevanj.
kje stopinja mi zopet se dotakne tvojega odtisa?!
vsa v metulju
cakam ta dan.
sladke robide
v tvoje dlani
stresa jesen,
pretekli cas.
bila sva nekoc
tista, ki sva
prve snezinke
topila, v rdeco
steklenicko jih skrila.
vsako leto na
prvi snezeni dan.
je nikoli nisva napolnila
nikoli ob zaprisegi
izpila.
nekoc, nekoc
kaj vse sva si obljubila…
