kazalci naskakujejo stevilke.
iz jutra v temo le en nihaj.
izpod prsi širi se vrtinec
srka vase kakor zmaj,
kater’ga ogenj mika me.
iz enega kroga v drugega
v trupu njega grem, vem,
ta pot bo nepozabna.
stopaj počasi v nove izzive
s tabo ni sence moje miline
veter mrši ti svetle lase
so kot spomini pretekle zgodbe.
ne meri širine z obsegom pogleda
ne tipaj globine s prsti zgodovine
raje ostajaj življenje
prepovedano hrepenenje
tudi drugi trpijo
v ogenj spomine odlagajo
naprej se borijo
s tem svet boljši naredijo
nikoli nisi edini
samo en izbran
nikoli le tebi krivica ne
vzame kar najraje imaš.
vreščeče množice
naj so dovolj
tebi, meni, nam,
iz lepih svetov
vstani iz problema
zadihaj ta zrak
poslušaj tišino,tvoj
nepokvarjeni glas
udari po mizi
naj ti bo dovolj
sesedanja pljuč
salutiranja grehu.