ZAHVALNI DAN

Avtor: Nina on november 26, 2007

kratki utrinek izpred kamina v truscu in premikanju.edina stalna, moje mesto in jaz.

pod hribom zatulijo lucke v hiskah.
s stopali spodi se prah in nabirajoce se cakanje s polic. skozi steklo se zrcali svetloba, igrica zlatnic. ne zatohlih in turobnih. navihanih, pisanih, presketajocih iskerc.trkajo druga ob drugo, ob drevesa. prizigajo zaspane oci.privzdigujejo listje in prebujajo zapoznele popke sredi noci.
nekje v pesmi, ki ze po zimi disi. so medvedi ze v dolgem spancu sanjarij. ptic ni in hrana pod njim v miru zivi.
mir?! ob ognju spletkarimo sladkarije uparij.sestevamo napredke in koscke udejanjenih plemenitin.

na vlak besedicenjstva vstopa kar nekaj ljudi. iz vagona v vagon podobna mesanica zgodbedinjenja:).
sleherni dotik premisljen in le redkim viden. ljubljeni strpnost v domacnosti cuvajo.otroci v vrtiljaku nespecnosti.
oj, kri ti moja s katero se zmesas nekdaj mi?!
zvoncki, bobnici sami ne igrajo.z vetrom morda,a z roko glasno razvajajo.le kdaj utihnejo, srce zasta.ustavi se in caka, da orjak s svojimi rokami spet zaudriha in pokaze silovitost koraku.v katero smer, kako naglas.smo prazni in polni, zbrani , pred njim.vodi nas le njegov srcni utrip, preko zile v meso, brez misli v nagon gibanja in predajanja.

sreca?!o besedi, o crkah. razclennjujem jih tu.plavajo vame in se trgajo v prekrasne vlecice dolgih razodevanj.

rdeca steklenicka

Avtor: Nina on november 26, 2007

kje stopinja mi zopet se dotakne tvojega odtisa?!

vsa v metulju
cakam ta dan.
sladke robide
v tvoje dlani
stresa jesen,
pretekli cas.

bila sva nekoc
tista, ki sva
prve snezinke
topila, v rdeco
steklenicko jih skrila.

vsako leto na
prvi snezeni dan.
je nikoli nisva napolnila
nikoli ob zaprisegi
izpila.

nekoc, nekoc

kaj vse sva si obljubila…