poljub?!

in horde so se spustile na pasnike suhih bilk, mljaskale z zobmi in jih zmeckane spravljale po poziralniku navzdol.za prihajajoco zimo.
mrzla bo in neprijazna, do toplote vajenih kosmatincev.
nekatere ptice se ostajajo za selivkami, tiste pogumne se preiskujejo hrbta preznojenih konj.tu in tam se nasmehne proti kljunu kak zajedalec in se postreze za juzino.
kmalu bo noc. sonce se ze utaplja v daljavi, meglice se dvigajo in veter ostro brije pod nos.
zapoznele zabe ledenijo pod debelimi listi pritlikavih rastlin, metuljev ni, se muhe so izginile. le viiij, sknjuuus…glasovi severa.
ko se priziga luna, na zemlji posvetijo oci zveri. nenehni lovci, neumorni borci. cekani, ki trgajo meso od kosti se dihajocih zivali.ni izbora, ni milosti. zivljenje tu in sedaj. napadalec zlit z zrtvijo. nihce ni jezen, ne zameri. vsi v krogu, drug z drugim, ali za drugim.
gole breze in oblecene smreke, hrustajoce veverice, deroci potok.clovek je skrit. edino kar ga izda je dimnik iz katerega se vali topel dim in vonj v mleku kuhanega zdroba. hrana.

iiiiiii, se dober , da sem se spomnila, da si naredim sendvic, mi ze kruli po zelodcu…hmmm, kaj pa ce bi tudi jaz raje mlecni gres… juhej, gozdni clovek, hvala za idejo. s tem da si jaz nasipam se kakav, kar pa on nima….la la la

Jadri, vceraj sem nasla pri Ursi tvoj cd-ANIMA, ga poslusala 3* in ti moram se enkrat povedat, kako noro dober je.. jaz moram pit grenke solze, bistrih vod vec ni…
ali pa ko bi le vedel, kaj vse bi storila samo, da bi te nazaj dobila, ko bi le vedel…to mi je blo enkrat zelo blizu…ampak ni vec.

jutri gremo za 3 dni v gozd tudi mi. nasa druzina. kot veste je praznik. zahvalni dan, ki je v priori namenjen premirju vseh priseljenih z domacini…seveda tega ne praznujejo, ga pa izkoristijo za zdruzitev druzine in za preobilno vecerjo.
mi pa ga bomo praznovali v druzbi 60 ljudi, ki si skupaj naredijo vecerjo, pojejo, plesejo, vse mogoce skratka. vec info, ko se vrnem. pa kako fotko se, no.

prej sem ujela soncni zahod, useko, zabico, malo, upam, da ne bo zmrznila, eno morsko zvezdo, blesceco luno, kaj se…aja, pa veliko sem pela…vec pa ni. poljub

nahudomusena

Kjer se poleti nabirajo skoljke in drsa na valovih, tam v jeseni se raj naredi.
raj miru in samevanj. ne tistih za zalost. tistih za krepost in videnje fantazij.
a kaj ti bo veter, ce ni jambora, ki bi drzal ta bombazna krila?!
hi, hi se hudomusno nasmeji, ti plane v objem deklica, vera, cakaj in se zgodi.

preden deklica zaspi

ZANIMIVO

prav zanima me kolikim ljudem potrka kaksna zavest o cem vecjem, kot le o njegovem majhnem zivljenju…ja, znamo biti precej crnogledi. kot znamo biti pozabljivi za pomembne stvari, ki nas nic ne stanejo.NIC!
preberi o tem posebnem dnevu in o cem govorim:24.NOVEMBER

eno po slovensko

v daljavah so dezele, ki jih znamo cutiti pravljicne in velike. razseznosti ljudi in njihovih misli.nam neznanke, nedoumljive slednosti.
trave prerascajo v goscavo mesta, se zdaj bucne zivosti. ne straneh, v barvah risane zgodovine, lahko potujes v cas. nazaj, dalec nazaj. se skrijes v voz udanega kmeta, z njegovim zvesto pridelanim pridelkom in v kletki ujetim pujsom, potujes skozi do oblakov segajocih vrat, v vladavino cloveskih bogov. poslusas zvenket cekinov in globok strazarjev pozdrav, ki pomeni, da si ostal sam. na dvoriscu, pred kuhinjo obredne lamaserije, pridusenih zenskih glasov iz oddaljenih soban. prileznic utopije,ki z vnemo verjamejo, da njihova telesa izpirajo menihom grehe in jih ocistijo slabih ved.
iz amerike v zanrskar, iz afrike, na ledeni sever keltskih tal.

tam se hranis skozi nos, usta in usesa.

kako bi le lahko sprejela zivljenje kot samo nekaj tako malega, kot je, kar kazejo oci in dotik. le kako, ko se pasem po poljah misli kot zival, ki iz vprege zbezi, stran od pobesnele mnozice ljudi.ob donecih globinah bobna se ustavljam in pripravljam svoj zivljenski plan. nic ni narobe ali prav. sem bilka uka neuka in se ze malo spoznam na nic. lahko bi cel svet zaobjela, pa ne rabim drugam, kot le v svoj mali hram. tako malo potrebujem, da sem neujeta in neizpeta. tople postelje pa vseeno ne dam:)

pa vsem skupaj en lep dan!

jupi, ja. jupi, jaja, jupi, jupi, ja. jupi, jaja, jupi, jupi, jaja, jupi, jupi, jaja, jupi, jupi, ja.

skljoc

spleta tisina mi krono na glavi.
v zelenju pred pragom modrine
stojim z upanjem objeta.
skelet bozanstva, pretrganih vezi
pod zarki stroja, ki se nikdar ne umiri.

se prebudim in ugledam nov dan
preprost in podoben tistemu od kdaj.
in ce sem te v trenutku teme ujela
pojdem na beli zrak, da se te dotaknem se tam.

zenski vecer

in se je zgodil. ceprav v Ameriki vse zapreje ob drugi uri zjutraj, nisva prispeli domov pred pol sesto.NORO!
po odlicni vecerji in sampanjcu(in 20% napitnini), sva odsli v Mc Callin house, kjer je bilo veliko mladih, srebali sva koktaile, se v solzah smeha spominjali in ustvarjali nove spomine. spoznali nekaj ljudi, s katerimi smo se zmenili v nekem klubu. na poti do avtomobila sva srecali znanca, skocili v bar in nazdravili se z njim,potem koncno v avto in proti klubu. ni bilo veliko ljudi, vendar so bili zabavni. gremo skupaj naprej, povecani na stevilo5. tudi v drugem klubu ni izgledalo da je veliko ljudi, pa smo pes odsli proti stari soli, ki je preurejena v glasbeni studio. tam pa lastnik, navdih, Calvin. postregel nam je s paleto odlicnih izdelkov iz zvocnika iza dolge mix mize. po temeljitem pregledu, sem se postavila za stojeci mikrofon, zaprla oci in v mislih pela. mislim…hm.ne, ne morem povedat, kaj mislim.
potem je Calvin prijel za kitaro, Michail,igralec pa je stoje zacaral ze tako v dobri energiji letece zbrane, z napol petim recitalom. kjer te je vsak stavek pahnil v rafal smeha.
potem smo se poslovili, si izmenjali stevilke in si obljubili snidenje.

bila je nepozabna noc in nekaj odprla.
kaksen pa je bil vas vikend?