razmisljanje

Avtor: Nina on december 10, 2007

…kratko malo zmesana predstava dotakljivega, ki poseze skozi pore v nevidni center zaznavanj. V crno luknjo, ki pozira stare “grehe” in rojeva nove zacetke. Imam telo, ki ga ne poznam. Po letih ucenja se izkaze, da je vse eno nastevanje necesa, kar nima nobene vrednosti v reagiranju na izzvane zivljenske situacije. Zivljenje. Kaj to sploh je?! Kaj tocno predstavlja ta beseda? kaj razlaga? Pot do smrti? torej cilj je smrt. Konec poglavja, ki mu pravimo zivljenje. Knjigo pise kdo, kakorkoli se lotim prispodob na ta primer se vedno najde visja avtoriteta, stvaritelj. In bolj kot obracam, berem, bolj je ocitnost v preprostosti in enostavnosti.kar v zivljenju,v obstajanju roze. Vse je tam in vse kar moram vedeti je v vsem.tudi v meni. Tudi v tebi.
Prijatelj si in sovraznik, ti ,ki me beres. moje misli stopljene v simboliko besed. Ponizujejo me in hranijo. Najbolj moj ego. Mojo zeljo po pomembnosti in razgaljenje z njimi ne more biti kaj drugega. Zgolj dobronamernost brez sanjave zelje po uspehu? Ki ni dotik s spremembo nekega drugega cloveka, ki ga nikoli ne srecam?! Ne, pohvale potrebujem, mnogo njih, opevana zelim biti in obsezna na straneh medijske paralelnosti, tistemu kar me dvigne v jasnost, ,kii je sploh ne znam razloziti, saj je le stanje in je nedotakljivo in ni simbolizirano. Je enkratno in neponovljivo. Vsak lahko dozivlja le svojega. Zakaj potem ta silna volja do tebe crna crka. Sestavljam te a smiselno se mi zdi, da te znova ustvarjam.niso dovolj obstojeci pisani pojmi. Dovolj mi je lahko le samoprihodna sestavljanka, ki se porodi v spontanosti,v vednosti, da ne ubesedinja razum, a ta na koncu nikomur razen meni ne pove nic. Ta univerzumnost, tocka, ko namesto koraka v prepad, stopis na nevidni oblak obstajanja. a se vedno znova vracas nazaj v problamatiko. V igro misli in custev. Ta moja univerzumnost se zdi kot sorodnik, ista kri, moji ponizani mesnosti, ki ji vladajo mozgani in srce.
Na zacetku tega zavedanja sem zbegana ostajala ujeta v trenutkih, ki so se zdeli dolgi in jim nikoli ni bilo konca. Kadar sem padla vase v druzbi in se gledala od zunaj, priklopljena na vse cute, mi je pognalo strah v kosti, ker se mi je zazdelo, da vidim skozi besede, kar mi skusajo dopovedati, kaj se dogaja.
In napadla me je neprijetnost ob misli, da bi to videli. Pocasi sem se navadila, oziroma sprejela te sprehode v nespreminjajoci dele sebe. Ker moja koza se guba, nenehno spreminja. Od euforije in tesnobe vse do sladke zaljubljenosti ter nato v zalost, vse mine. Vse se spremeni. Dovolj zna biti cas enega diha, da to uvidis. In ta gugalnica iz enega ekstrema v drugega je z vidika zavedannja dolgocasna in nedinamicna. Poleg tega ti zapravlja dolge minute zivljenja, ki bi ga lahko dejansko zivel. Z resnico taksnega kot je. Brez okraskov, analiziranja in kopanja po neki globini. Obdani smo s predmeti. Gibajocimi, mirnimi. In vsak kos ima svojo prostornino. Za dotikom je nevidnost podobna nevidnosti, ki jo zacutim kot, pravo jaz.
Tezko je pisati o tem stanju. Edino kar me vodi je odsev lastne poti, v preteklost, ki me gradi z izkusnjami. In vedno bolj.