TULUM

Pozdravljeni iz RAJA!

dve slikci za prvi dan. ne me vprasati ce je tu lepo, ker bom kihnila JAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!

nasli smo noro zemljico ,privat, se zdilali in zdaj kampiramo ob turkizu in na beli pescini toplega morja. mislim, da ne bom cakala na potapljaski tecaj v Hondurasu(ceprav je ceneje), ker ga gre tudi Ursa delati tu in verjetno se ji pridruzim. v roku dveh dni bo jasno.

bi se pisala ampak grem na pivo in kosilo.

se enkrat tukaj je UAAAAAAAAAAAAAU in folk ki sem ga ze spoznala je zelo luskan, ce lahko recem. jihaaaaaaaaaaaaa na valove. cmok

RAINBOW-ljanje

La Chiapas(nekaj ur juzneje od Vera Cruza)mesto nakupa se zadnjih kosov sadja, vode.. s kombijema smo pobrali se nekaj ljudi, parkirani ob cesti, je skozi odprto okno z vrocim zrakom puhnil v uho raskav glas. modrina je spricnila iz njegovih opticnih vodil, oblecen v indijansko jahalno opravo, rjave usnjene hlace, vijolicno sprani skornji s tisocih trakov, napol razprta le od blizu zapazenih vzorcev, srajca.Kaarem. vodja TRIBE-a, ki sem mu pred meseci pisala, da bi se rada pridruzila karavani s konji, ki potujejo in od Zemlje zivijo.hmmmmmmmmmm…

cel dan voznje po ilovnato razmoceni poti, preko mostov iz cevi, brez ograje na vrtoglavih visavah.nad zemlja se je spremenila. gosta mokrost zraka speta z mocnimi zarki v cop, ki se dviga nad posekano zeleno junglo plezalk visokih dreves, opic, iguan, tapirjev, papig. govedo, konji, osli so zrli v nas iza bodicastih ograj. pomarancna drevesa, reke in v ozadju  se starorasle gozdne zaplate gora.

po ustavljenem in parkiranem kombiju smo se natovorili in z ostalimi clani, ki so se dvignili iz nevidnosti in prisli po  hrano v sveze prispeli tovornjak zablatili v osrcje Rainbowa.pripeka je cvrla povrhnjico in jo obarvala rdece. nahrbtnik in moja rahla precenjenost moci je v nahrbtniku kazala zobe… rencala sem momljajoce  besede, za vsak nepotreben kos obleke , ki sem jo imela.

 v obliki srca je bilo mesto kampa med dvema rekama, ki se v najozjem delu zemlje zdruzita in skupaj plujeta dalje. vodne zabave ni bilo nikdar premalo. ce ni bila v vreliscu lepega dne v reki, je postregel dez, ki je dodobra razmocil zemljo in ustvarjalnost ljudi namesto v workshope, bolj usmeril v prezivetje.. oz..kako ostati vsaj malo suh.

ljudje z zmoznostmi in znanji, ki jih ponujajo cirkus, verovanja, zivljenjske preiskusnje ..

egotrip je zajemal druge oblike in ceprav sem (zaradi prej poznanih ljudi in zgodb kdo rainbow ljudje so) nekako pricakovala, da bo zreduciran zaradi te duhovne zrelosti…vendar je imel le drugo obliko. bile so izjeme, samooklicani egoduhovniki, ki ti vcasih zasuknejo trebuh…no, se vedno so ucitelji tvoje strpnosti…uppp, mi je lazje, da sem zbruhala nekaj ven.

lepota, ki pa se me je prijela, je naslikala nekaj ljudi, ki upam, da jih se vidim.najbolj me je navdihnil dan prezivet pod rdece sotorsko streho. pevska delavnica. najprej malo dihanja, om, nato deljenje osebnih zgodb povezane z glasbo..hm. se je srd custvenosti priplazil na jezik in presenetil. odprla sem se v tresocem glasu in si priznala. vse. duh v tej skupinici je bil objemajoc, razumevajoc, predvsem pa tako naraven in sposljiv do osebnih izkusenj, ki smo si jih delili.

nato smo zaceli spoznavati glasove in dekle, ki je energicno in samozavestno ucilo po svojih znanjih je bila navdih in njen pogled je dal moc. na koncu dneva smo imeli zbor, pesem in harmonije. njihova podpora v moj glas ta dan je dala zalet in vero. moj glas ni vec utihnil. in glasba je tu kot kruh. na vsakem vogalu, v v vseh oblikah.glasek, glasek. ful je mocen…sit nisem mogla verjet. nek vecer sem se zadrzala v krogu drumov, piscali in kitare, ter glasov. naslednji dan pa so vsi sprasevali, cigav je bil tisti glas. pa sploh nisem pela na glas. jebat ga, ga pac ne morem dat na tih!

pa se to, povabili so me ce bi s se 3 puncami, ki ze nastopajo, pela na nekaj showih ki jih pripravljajo. to mi je bilo v cast.

poseben obred ima cas kosila in vecerje. imeli smo eno z naravnih materialov zgrajeno kuhinjo, iz ilovke zgrajeno gorisce, noro. po treh pihih v veliko skoljko smo vsi vedeli, da se moramo pomakniti v krog. na sredini kampa je bil velik ogenj, okoli njega smo se zbrali, najprej glasba, nato dva kroga ljudi, ki se drzijo za roke, pesem,ommmm, zahvala materi Zemlji, pa na najdeno mesto, kjer si cakal s prijatelji, da so razdelili hrano, ki si jo lahko pomagal pripravljati, nato skupinica ljudi z instrumenti in pesem(the more that i give, the more i gotta give, its the way that i live is what i’m living for..)ki so tudi pobirali prostovoljne prispevke, s katerimi smo kupovali hrano za vse. v krogu je bilo vedno okoli 200 ljudi, katerih obrazi pa so se menjali.  

v mehiki kupljeni sotor se je izkazal za nezaupnega in sem ga nadomestila z nakupom drugega od odhajajocih ljudi. najlepsa so bila jutra. prebujala sem se zelo zgodaj, saj so okoli sotora postopali in puljili travo konjceki in to je najlepse kar se je moralo goditi. cele dneve so bili na dosegu. goli o rekah so nekateri polezavali, jaz pa sem plavala na drugo stran, prehodila cvetlicne trave  razbohotene pred drevesno ograjo, za katero je bilo pasisce konj. tam se se z njimi preganjala, gola kot oni, gola kot zemlja. mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm

moje bivanje sem zakljucila po najlepsem dnevu, ki sem ga prezivela s celodnevnim izletom iskanja gob po pokrajini. kopanje v tolminckih, sesanje limon in pomaranc, besedni navdihi in nepozabna dusa. po vrnitvi v kamp,zvecer, smo ob sveci, kitari in grickah pozdravili jutro. in napadla me je odlocitev odhoda. v tako kot sem takrat zapustila slovenijo, tako sem zapustila po kar sem mislila da sem prisla. zeljo, da se pridruzim TRIBU. se vedno ni nic doreceno.

pustim ti cas, da me potegnes. ves lutka mi je telo, ki bo zaplesala v tvojih sunkih. odpihni me. sem pripravljen, saj me poznas.

pocasi grem proti Tolumu na jukatan. proti piramidi nabljizji morju,. na beli pesek in semece valove. morda se enkrat v Palenke…danes zvecer.

mirna sem ,zdrava in lepa, ker sem zlita.

poljub domov!

nazaj v blizino Chiapasa

narava je izjemna. rancersko podezelje na obrazu jungle. gosta zelena barva, ocean temnih ljudi, obkrozenimi s palmami, visoko krosnjevskimi drevesi. uzivaskih grbastih krav in bikov, na obrobje stisnjenih, podcenjenih konjicev. moj dih je skrcen. in kuzeki pobranih do kosti. svopj davek biti clovek mi prazni denarnico.vem, da jih ne resujem ampak…:( poocasi.

v Nanayaga sem obiskala samana, da me je precistil in blagoslovil. oltar s tremi slikami marije, jezusa in se nekoga. budin kipec in se nekaj meni nepoznanih kipcev. razsirjenost znanja v imenu dobrega.

sele danes sem  prvic vzela  v roke dnevnik, brskala po spominu kje, kaj…oprijemljivost je zapisana,  plavanje obcutkov spravljena nekje v kotu. svet okoli mene me ne dosega do vriskov in evforije. oko vidi a ne zaznava. pogresam globino, ki je bila tako divja prvikrat. to pripisujem dejstvu, da se nisem bila sama. in tako se motis z besedami, gibi drugih. zapustis konekt narave… ociten dvojcek, ha?

dan

zapustili smo jezero carovnic. otocke debelih opic. laguno jungle, kjer so snemali Medicino man, Apokalipto… blatna maska mi je se bolj popravila kozo…zadnja noc pa dogodek, ki me se ni zadel. ne cviknat mami, ampak prvic v zivljenju mi je nekdo pomolil pistolo pred obraz. spala sem ob vratih avtodoma , ko nekdo odpre protikomarno zascito, mi prisloni pistolo na obraz in sepeta DENAROS;DENAROS!!! sit.v istem avtodomu je spal se Robert, poleg v sotoru Annalyn in David, v naslednjem Vanu pa Bobby.

najprej mi ni bilo jasno kaj se dogaja, komaj sem se predramila, ker se mi ni zdelo zares, on pa je vztrajal. Robert je zaigral, da ima napad, jaz pa denarja tud nisem hotla dat.. nekak sem imela cuden obcutek, da ni treba. pred strahom sem cutila jezo napada. tako je kmalu ven prilezel David in stal pred drugo pistolo. fanta sta postala nervozna, mi se nismo dali in sta na koncu pobegnila.

pravzaprav mi se ni jasno kaj se je zgodilo ampak se nismo dali. sem imela obcutek , da pistoli nista bili pravi. pa skozi smo imeli policaje ob sebi, jim nekaj malega placali, da so skrbeli za nas, vendar ne to noc. sit! je razburljivo, vam povem.

zdaj smo ze dve uri stran, v veliki trgovini nakupili stvari in pocasi se bomo premaknili proti Rainoww gatheringu.

Mami nc bat, ker si me vzgojila v bojevnico!!!hmm…kaksna izkusnja.

malo fotk je prilozenih, upam da se kmalu javim, drugace po druzenju in ucenju v tem junglskem prostoru.

lupcka od nebojecnice!

VERACRUZ- CATAMACO

dan,dan,dan! po celi noci voznje smo prisli do se dveh znanih obrazov zasidranih ob obali velikega jezera. najprej skok v vodo, nato zajtrk(papaja, banane, hruska z jogurtom, krekerji z Oaxaca sirom,njam(kot mozzarela, v dolgih trakovih, ki jih trgas  s prsti, polagas na jezik, njam. pa pekoce omakice z bogatimi zacimbami, kumarice in limona)pocasi se bomo odpravili v indijsko savno, ki je vodena z rituali.hm…jutri pa na otok sredi jezera, kjer zivi kardelo arangutanov, ki so jih po doloceni dobi neki poizkusov spustili na otok in so si uredili dom, ter se zaceli ploditi. spoki. mogoce bi lahko celo plavala, vendar, kaj vem…neeh, raje s colnom. vsaka raznolikost mehike je zarisana v obrazih ljudi, ki se z naravo spreminja. na lepoto atlantika, vlaznega nekoc bogatega gozda.revscine in te drugacne lepote se se motam navaditi. joj, me klicejo da gremo, torej kmalu pozdrav,spet. 

Oaxaca

Zadnji dan z Leo. vrnili sva se v Oaxaco, zvecer ze potujem naprej z Annalyn in Davidom v Vera cruz in potem naprej do velikega jezera, ime sem pozabila, kjer ze cakata Robert in Bobby. Rainbow gathering je cilj. prvi. potem se nekaj dogovarjamo za Guatemalo, vendar planov ne bom ustvarjala. nekaj casa bi morala potovati sama. je pa res da zna rainbow presenetiti, v smislu razlicnih ucenj, ki jih ponuja.

nekaj novih slikc, tudi od danes, ker smo obiskali Jaimjevo destilacijo-proizvodnjo MASKALA..zanimivo! agavo po 10 letih odstranijo iz zemlje, jo oklestijo, dusijo na vrocih kamnih pokrito, potem jo zmeljejo, v velikih posodah pustijo da fermentira, potem pa sledi destilacija in seveda degustacija. liker z posnetim mlekom(nestle vsepovsod) je sladica…

danes sem zaspana in pocasna…kmalu bo kosilo, Jaimijeva gospodinja je ze pripravila mizo, disi ze vabljivo….

pojma nimam kaj bo v prihodnje, vem pa da se splaca ustaljevat za nekaj casa v zanimivih placih in samo absorbirati.

lep pozdrav,Nina malina