RAINBOW-ljanje
Avtor: Nina on januar 27, 2008La Chiapas(nekaj ur juzneje od Vera Cruza)mesto nakupa se zadnjih kosov sadja, vode.. s kombijema smo pobrali se nekaj ljudi, parkirani ob cesti, je skozi odprto okno z vrocim zrakom puhnil v uho raskav glas. modrina je spricnila iz njegovih opticnih vodil, oblecen v indijansko jahalno opravo, rjave usnjene hlace, vijolicno sprani skornji s tisocih trakov, napol razprta le od blizu zapazenih vzorcev, srajca.Kaarem. vodja TRIBE-a, ki sem mu pred meseci pisala, da bi se rada pridruzila karavani s konji, ki potujejo in od Zemlje zivijo.hmmmmmmmmmm…
cel dan voznje po ilovnato razmoceni poti, preko mostov iz cevi, brez ograje na vrtoglavih visavah.nad zemlja se je spremenila. gosta mokrost zraka speta z mocnimi zarki v cop, ki se dviga nad posekano zeleno junglo plezalk visokih dreves, opic, iguan, tapirjev, papig. govedo, konji, osli so zrli v nas iza bodicastih ograj. pomarancna drevesa, reke in v ozadju se starorasle gozdne zaplate gora.
po ustavljenem in parkiranem kombiju smo se natovorili in z ostalimi clani, ki so se dvignili iz nevidnosti in prisli po hrano v sveze prispeli tovornjak zablatili v osrcje Rainbowa.pripeka je cvrla povrhnjico in jo obarvala rdece. nahrbtnik in moja rahla precenjenost moci je v nahrbtniku kazala zobe… rencala sem momljajoce besede, za vsak nepotreben kos obleke , ki sem jo imela.
v obliki srca je bilo mesto kampa med dvema rekama, ki se v najozjem delu zemlje zdruzita in skupaj plujeta dalje. vodne zabave ni bilo nikdar premalo. ce ni bila v vreliscu lepega dne v reki, je postregel dez, ki je dodobra razmocil zemljo in ustvarjalnost ljudi namesto v workshope, bolj usmeril v prezivetje.. oz..kako ostati vsaj malo suh.
ljudje z zmoznostmi in znanji, ki jih ponujajo cirkus, verovanja, zivljenjske preiskusnje ..
egotrip je zajemal druge oblike in ceprav sem (zaradi prej poznanih ljudi in zgodb kdo rainbow ljudje so) nekako pricakovala, da bo zreduciran zaradi te duhovne zrelosti…vendar je imel le drugo obliko. bile so izjeme, samooklicani egoduhovniki, ki ti vcasih zasuknejo trebuh…no, se vedno so ucitelji tvoje strpnosti…uppp, mi je lazje, da sem zbruhala nekaj ven.
lepota, ki pa se me je prijela, je naslikala nekaj ljudi, ki upam, da jih se vidim.najbolj me je navdihnil dan prezivet pod rdece sotorsko streho. pevska delavnica. najprej malo dihanja, om, nato deljenje osebnih zgodb povezane z glasbo..hm. se je srd custvenosti priplazil na jezik in presenetil. odprla sem se v tresocem glasu in si priznala. vse. duh v tej skupinici je bil objemajoc, razumevajoc, predvsem pa tako naraven in sposljiv do osebnih izkusenj, ki smo si jih delili.
nato smo zaceli spoznavati glasove in dekle, ki je energicno in samozavestno ucilo po svojih znanjih je bila navdih in njen pogled je dal moc. na koncu dneva smo imeli zbor, pesem in harmonije. njihova podpora v moj glas ta dan je dala zalet in vero. moj glas ni vec utihnil. in glasba je tu kot kruh. na vsakem vogalu, v v vseh oblikah.glasek, glasek. ful je mocen…sit nisem mogla verjet. nek vecer sem se zadrzala v krogu drumov, piscali in kitare, ter glasov. naslednji dan pa so vsi sprasevali, cigav je bil tisti glas. pa sploh nisem pela na glas. jebat ga, ga pac ne morem dat na tih!
pa se to, povabili so me ce bi s se 3 puncami, ki ze nastopajo, pela na nekaj showih ki jih pripravljajo. to mi je bilo v cast.
poseben obred ima cas kosila in vecerje. imeli smo eno z naravnih materialov zgrajeno kuhinjo, iz ilovke zgrajeno gorisce, noro. po treh pihih v veliko skoljko smo vsi vedeli, da se moramo pomakniti v krog. na sredini kampa je bil velik ogenj, okoli njega smo se zbrali, najprej glasba, nato dva kroga ljudi, ki se drzijo za roke, pesem,ommmm, zahvala materi Zemlji, pa na najdeno mesto, kjer si cakal s prijatelji, da so razdelili hrano, ki si jo lahko pomagal pripravljati, nato skupinica ljudi z instrumenti in pesem(the more that i give, the more i gotta give, its the way that i live is what i’m living for..)ki so tudi pobirali prostovoljne prispevke, s katerimi smo kupovali hrano za vse. v krogu je bilo vedno okoli 200 ljudi, katerih obrazi pa so se menjali.
v mehiki kupljeni sotor se je izkazal za nezaupnega in sem ga nadomestila z nakupom drugega od odhajajocih ljudi. najlepsa so bila jutra. prebujala sem se zelo zgodaj, saj so okoli sotora postopali in puljili travo konjceki in to je najlepse kar se je moralo goditi. cele dneve so bili na dosegu. goli o rekah so nekateri polezavali, jaz pa sem plavala na drugo stran, prehodila cvetlicne trave razbohotene pred drevesno ograjo, za katero je bilo pasisce konj. tam se se z njimi preganjala, gola kot oni, gola kot zemlja. mmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmm
moje bivanje sem zakljucila po najlepsem dnevu, ki sem ga prezivela s celodnevnim izletom iskanja gob po pokrajini. kopanje v tolminckih, sesanje limon in pomaranc, besedni navdihi in nepozabna dusa. po vrnitvi v kamp,zvecer, smo ob sveci, kitari in grickah pozdravili jutro. in napadla me je odlocitev odhoda. v tako kot sem takrat zapustila slovenijo, tako sem zapustila po kar sem mislila da sem prisla. zeljo, da se pridruzim TRIBU. se vedno ni nic doreceno.
pustim ti cas, da me potegnes. ves lutka mi je telo, ki bo zaplesala v tvojih sunkih. odpihni me. sem pripravljen, saj me poznas.
pocasi grem proti Tolumu na jukatan. proti piramidi nabljizji morju,. na beli pesek in semece valove. morda se enkrat v Palenke…danes zvecer.
mirna sem ,zdrava in lepa, ker sem zlita.
poljub domov!