Mazunte

Hej, stiskaci toplih prostorov. tule pa ninamalina(pala cinka- moje idijansko ime)

sem slisala, da se obetajo strajki v sloveniji…jupiiiiiiiii, ne se dat! drzavnike je treba mal  vscipnit v rit in potegnit za jezik. sem kar ponosna!

tukaj pa se edino bojujemo z valovi in komaj obdrzimo ravnotezje v colnicku,ko pod tabo zaplava ogromna crna senca grbastega kita, se vzdigne nad gladino, pokaze malo plavut, nato se pljusk z siroooko repno plavutjo in vedrina skozi nas. te prime da bi se vrgel v vodo, se dal v njegovom milost, nemilost…sit, cisto blizu so bili oz.sta bila. mati in mladic.

malo naprej je vodic skocil v vodo in ustavil eno od mnogih plavajocih zelv, nas poklical,smo se potunkali(jaz normalno prva,s kopalki na kolenih:)) zaplavam proti njemu in drzim zelvo, ki se je kmalu nehala upirat in se prepustila par minutnemu bozanju,ki smo ji ga namenili,preden smo jo izpùstili.morski psi so bojda dalec stran,ker je to ozemlje varovano z delfini in jih ne spustijo blizu..dobro za nas.

krokodile na zalost danes ne grem gledat(sem se jih pa nauzila ze na kubi) in tiste bozanske kilometrske plaze v parku pol ure hoda vstran, ker sva se odlocili, da greva nazaj v Oaxao, Lejca kmalu gre,jaz pa se pridruzim karavani v Veracruzu. Z Leo sva se stalili v skladnost. bilo je neverjetno zanimivo potovati z njo. s prijateljico otrostva,ki je moj ogenja ali voda.popolno nasprotje. a na koncu razlik ni. vesela sem, da je bila del te poti. rada te imam,Lejca!

vceraj sem se zdivjala,Leja je pobegnila v posteljo maloprej,jaz pa sem se vadila salso. spoznalasemtipa,ki je kot dvojcek Eddiju murphiju,le mlajsi…glasbenik,seveda..:) vcerajsmo se odlicno razumeli z ekipo iz colna,kasneje igrali odbojka na mivki,sli na vecerjo, nato na koncert zasedbe iz violoncela, harmonike, kitare in konga. tip na kitari je pel, njegove sposobnosti so me kar okamenele, ker je lahko zvenel kot diridu,ali visoka piscal,ali pa je le pel.. vam povem,se ne videno.slisano.

na poti proti kabini sem se zalezala na pesku z ocmi uprtimi v sirno svetlikajoce nebo,z nogami se dotikala valov in zopet vstopila v dezelo vse je prav. zdaj sem del tega ritma. je trajalo, a je na koncu vedno vredno.

poljub sladka obala, skriti oblaki,kokosove sence, pesceni gradovi,barvitost oceanskega zivljenja..

pa pa

MAZUNTE

pozdravljeni

koncno na toplem ob oceanu pacifika(ja nazaj sva sli, ker sva tako navohali). nasli sva raj. plaze s toplim morjem, kokosi, mladi, ki ob kitarah izdelovanju nakita vibrirajo. albatrosi in ogromni ptici se zakajajo pod gladino morja prelivajocih barv. barva koze je ze temnejsa. mala, mala vasica, soba nad oceaom…no, to pa se ne.. hrana je njaaaaaaaam. sadje zjutraj te okrepi za cel dan, pivo pod palmami pahne v se vecjo lenobnost. nekaj casa bova tu poptem pa se menda pocasi lociva…z Leo se super razumeva, otroski spomini so obdelani, zdaj sva odrasla otroka, nore na izdelke mehiskih ustvarjalcev nakita, kipcev, spominkov…sit…denar kopni, ampak ni vazno. dnevi so polni, okusu ugajam, ker nc ne sparam. pridna!!!

mehika je meka in domacnost se ti zazre pod kozo..in spet se dogaja ista zgodba:nocem it! pa tud mi ni treba, kaj?

novo leto. ja!! v Jaimijevi restavraciji smo preziveli celo noc..ceprav je bil nacrt iti na glavni trg Oaxace, nam to ni uspelo..Meskal je vlival poguma na plesiscu. smeh v druzbi prijateljev iz burning mana sta naredila svoje, pa se kaki francoz vmes…no, mi smo svoje starine zazgali s papirjem in smo zaceli na novo. kaj pa vi?

nekak ne morem pisati, ker je tam zunaj toliko in moram se malo piti ta zrak, da mi da zalet…da se ocaram. sem se zalepljena in ko potujes v druzbi je vse drugace. moje zaznavanje je bolj povrsno…vendar se stvari vedno spremenijo. moram pac sedaj tako.

tipi so mal majhni..hm…sit! so pa lepo cokoladni in oci jim zarijo. to pa je nevarno. neka zmesana energija je v zraku. disi po , eh, ne bom povedala…mal me razganja se mi zdi. iz jungle v vrocino suhega sonca in vlazne vode, telo mi nagaja in se smeji…jao, jao.

dobila sem alergijo na nek prasek(pralni) mi pa sveza aloe vera zelo, zelo pomaga in bo jutri moj obrazek ze gladek in bolj poznan. jutri greva plavati z zelvami in delfini.

ups, ja ziviva na plazi kjer gnezdijo velike zelve, jutri tocno izvem katere. pa krokodile greva obiskati pojutrisnjem…sit, no…pa na spiul greva nocoj..jutri je nek akrobatski vecer..smtrldkjasdrglv.

v palenkah sva spoznali super punco SANJO iz ZASAVJA. ze 6 let zivi v mehiki in njegovo delo- tetoviranje je izjemno. cist je noter, tehnike stare in sodobne…carica. njen moz pa ima crez piercing…te prime in drzi..sam me je pr ceni rahlo zgrabilo v trebuhu, drugace bi ze lezala na stolu in se  krasila z novo podobico….. SVAKA CAST SANJA!

tukaj pa sva na plazi spoznali Veroniko, se zagledali v njen tatu  in je odgovorila, da ji ga je naredila Sanja iz Palenk…smesno, ha!

 mo0ram it, ne se pozabit imeti radi, pa se koga drugega zraven. pa mene tud…porka madona!:) se mudi, papa

OLA, AMIGOS!

MONTE ALBO

Panchan-Palenke

ahaaaaaaaaaaaajika! kooooooooooolck kolick! castaliiinf! cudni glasove dzungle! opice, ki rjovejo kot jaguarji visoko nad nami, na vejah do oblakov segajocih dreves in kakajo na nas :).  papige preletavajo malo  nizje od njih in tukani se skrivajo pred radovednimi turisti…njam.

spiva v kocah prekritimi z bananinimi listi med dzunglastim rastjem. med tisino, ki ni nikoli tiha.veliko potovalnih dus se steka v ta isti kraj tik pod najromanticnejsim naseljem Mayev. dve restavraciji v stilu duha s potokoma na straneh, ziva glasba, hrana, da te proklene na stol, oblizuje prste. pivo- ale negro, na zdravje. vlaznost zraka in topla temperatura sta me poklicala v drobovje te matere. se nekaj minut in se odpravim. s sabo bom vzela amulet, odejico in se sla iskat v njo.

Palenke so ocarljive in ce greste kdaj v Mehiko morate nujno priti sem. v Jungle Palace (PANCHA)in od tu raziskovati naprej, preziveti dan med rusevinami, lezati na trati, teptani ze tisocletja in tisocletja, zemlja prelite krvi, verske strasti in hvaleznosti do zivljenja.

potem ogled debelo razprsene sile divje vode, koraki po potki pod to kraljestvo, zacarano med plezalske korenine, iz skal rastocih dreves, parazitskih rastlin, za katere manjse promerke doma placujemo toliko denarja, da nam poeksotijo sobe v hisah.

pot od San Cristobala de Casas se vije po visini 2800m. gorski stolpici posejano eden po drugemu. eni so sotanki pretekle bujnosti, drugi osiroteli od cloveske roke in koruznega pridelka. slike v muzejih imajo iste obraze, kot ljudje na ulicah mestec, ob cesti perocih zensk, nasmejanih otrok, ki z spagami blokirajo ceste in prodajajo sadje, kokos, verizice.

raznolikost je cela mavrica.  hise iz plocevine popisne z znaki cocca cole, 200 m naprej hise iz blata…Zemlja je pokradena, a ne od teh ljudi, ki jo trgajo za prezivetje in cistijo gozdna tla, za ogenj v hisi. ne , ne od njih. cerkve v vaseh ob San Cristobalu so iz krscanskih mutirale v nekaj malo blaznega. pod oltarji posiljenih spanskih verstvenikov se izvajajo obredi stare majevske kulture. tla so posuta z borovimi iglicami, po katerih stopicajo bosi podplati temno obarvanih, meter manjsih ljudi. njihovi sveti ljudje molijo, spricajo z gaziranimi poijacami, kjih pijejo in z riganjem iz sebe spravljajo demone, zle sile, ki delajo ljudi bolane, polagajo v kure in jih pred temi kipi evropske strgalke drugacnosti, davijo in nato blizu his bolanih ljudi pokopljejo. ce je bolezen manjsa zadostujejo jajca, a vecja ko je, vecja je zrtev.

bili smo v neki bolj sodobni hisi majevskih ljudi, jedli sveze pecene tortilje, z vsem kar pritice, gledali kako tkejo in zivijo,pili posh(zganje iz sladkornega trsa). zanimivo, otozno,navdihujoce…

CHIAPAS

nocna voznja se je ustavila na visini 2400m San Cristobal de La Casas. ura je pol osem, hostel stima, rukzoki na varnem. vzeli bova turo po indigenos vasicah. komaj cakam. mal sem se zaspana, vec besed drugic..

aja, novo leto je vrglo na zrtveniski kamen…podrobnosti sledijo. imate nekaj malega slik….

pa pa