koncno

Avtor: Nina on februar 20, 2008

 

slikce iz potapljanja…opis nenega dneva v slikcah…

ponosna potapljacica, jupiii..

madona, danes sem ze celi dan v mestu. zamudila plazo in sonce, mokra stopala…sem pa`pisala in se ob dobri hrani crkljala.

moj bodoci moz dela, jaz pa se odpravljam. zadnji dan v petek.  danes je se ena zabava za moon clips v OM u…tukaj se mi je nabralo veliko znancev, sprehod po mestu je prezet z hej, hej…se vedno uporabljam piskajoci heeeeeeeej! deluje…

presenecena sem nad mehicani. tisti v kampu so postali pravi prijatelji, nasploh`pa so izjemno prijazni, spostljivi, nasmejani in vse zelijo deliti. hrana je drugacna in ob moznostih bi lahko bila bolj zdravo pripravljena, a zato lahko poskrbis sam in se zunaj predajas melosu. eksotiki, ki je eksoticna na kubik. barve so zivljenja moto. stene v oblekah karibskih odtenkov so vabljive in mamijo na vecnost bivanja v njih. preprostost je srcna in pesmi ki opevajo srcne rane delijejo prepricljivo s karakterjem teh delovnih ljudi.

imajo bolj bogato zgodovino kot mi in je ne  oesajo na zvon edinega. cokolada se jim pretaka po zilah in sladkosneda bitja, med katere uvrscena sem sama se dobro sitimo z njimi.

najljubsa jed:qesadilja z guakamole

pijaca:voda z razlicnimi okusi, teqila in pivo.

sladkarija: zavitki s cocosovo karamelizirano filo

sadje:papaja

barva:rdeca

se vedno na mestu

Avtor: Nina on februar 20, 2008

ki ga ne morem zapustiti. pognale so korenine.in to naravnost iz mesta, kjer se je vse zacelo. ljubezen me drzi po konci in hkrati jemlje spanec spreminja realnost…

a je mozno!!!! po vsem kar sem govorila in verjela se mi dogaja. vendar ne morem dojeti. je res mozno, da se ti zgodijo stvari, ki si sijih tako zelel. na nacin, ki si ga bral, sanjal, gledal na ekranu. potem pa zavre kri, v trebuh se naseli prijetna teza pogresanja, medenost misli, presenecenje ob udarcih drugega, ki se kot ti zliva v to neverjetnost.

oba sta zrla sumece valove na se vedno prebelem pesku. objeta in sklenjena v nizki globini, gola pod soncem, s prsti pod kozo. usmirjena drug v drugega, sta spustila ohlapnost plehkih besed in se zvila v golo stvarnost, brez olepsav. tam sta bila z casom, ki ju je vodil in popeljal v skusnjavo raja. zdaj napita teh sokov sta prestavljenih dimenzij onezavescena in ne moreta kaj drugega kot zacudenjue, zeljo po se in vednostjo, da je izjemno in strasno naravno. neizbot v srcu govori jezik, ki se ga ucita. zdaj v daljavi nekje se bliska v ognju nov dom. nova rast v skupnosti. a to je prihodnost , ki je neizbezna.

trenutno plapolam z vejo palme, v polnem luninem siju. blesci se gladina najina in primernost bom zaokrozila v pesem PESEK IN DOTIK- TABU.

tabuji, jaz bi edino sliko zamenjala s kaksno karibsko, ki bi me zdruzila z vami.

poljub