se vedno na mestu

Avtor: Nina on februar 20, 2008

ki ga ne morem zapustiti. pognale so korenine.in to naravnost iz mesta, kjer se je vse zacelo. ljubezen me drzi po konci in hkrati jemlje spanec spreminja realnost…

a je mozno!!!! po vsem kar sem govorila in verjela se mi dogaja. vendar ne morem dojeti. je res mozno, da se ti zgodijo stvari, ki si sijih tako zelel. na nacin, ki si ga bral, sanjal, gledal na ekranu. potem pa zavre kri, v trebuh se naseli prijetna teza pogresanja, medenost misli, presenecenje ob udarcih drugega, ki se kot ti zliva v to neverjetnost.

oba sta zrla sumece valove na se vedno prebelem pesku. objeta in sklenjena v nizki globini, gola pod soncem, s prsti pod kozo. usmirjena drug v drugega, sta spustila ohlapnost plehkih besed in se zvila v golo stvarnost, brez olepsav. tam sta bila z casom, ki ju je vodil in popeljal v skusnjavo raja. zdaj napita teh sokov sta prestavljenih dimenzij onezavescena in ne moreta kaj drugega kot zacudenjue, zeljo po se in vednostjo, da je izjemno in strasno naravno. neizbot v srcu govori jezik, ki se ga ucita. zdaj v daljavi nekje se bliska v ognju nov dom. nova rast v skupnosti. a to je prihodnost , ki je neizbezna.

trenutno plapolam z vejo palme, v polnem luninem siju. blesci se gladina najina in primernost bom zaokrozila v pesem PESEK IN DOTIK- TABU.

tabuji, jaz bi edino sliko zamenjala s kaksno karibsko, ki bi me zdruzila z vami.

poljub