poslavljanje

Avtor: Nina on februar 22, 2008

trganje grozdov z lastnega telesa. se cuti tako, bi se tako lahko opisal obcutek?? izguba nekaj lastnega…smasni smo, kako si izberemo ljudi, dozivetja za svoje in potem zaboli. pa vidim, da nic nikoli ni nase. se pa radi oklepamo dobrote in lepote, kar je prav.  kaksne neumnosti smo smposobni ustvarjati v imenu najlepse besede ljubezen, sem premisljevala danes, ko nisem pocela nic drugega razen druzila se z temi lepimi prijatelji in skuhala posebno kosilo za vse. objemi so vsakdanjik. nihce nic noce od nikogar in prav v tem lezi ta moc veze med nami. neverjetno. spustim solzo za to.

in vcasih??

nic nisem vedela.. sem bila prepricana, da so drugi stvaritelji mojih obcutkov in da jih zato nikoli ne smem izpustiti. za klic po pozornosti sem storila marsikaj in v tistem reakcijskem trenutku bila stoprocentna da je edina moznost. dihanje, potrpljenje sta mi bila tuja in iz drugih svetov. teh v katerih prebivam toliko let kasneje.

vec ni tezko pustiti ljubezni da gre drugam, da nadaljuje svojo smer in hkrati ko nadaljujes svojo ustvarjas se skupno. kaksno velicastje razuma, ki se ne upira. ega , ki prizanasa…

grem jutri res?Tito mi je rekel, da se nekateri stavijo ce sploh grem. saj so prepricani da iz tega ne bo nic. v necem imajo prav. vrnem se!

jutri, pojutrisnjem pa KONCNO! ja.

vceraj je bil lunin mrk. sla sem v tamazkal(kot savna z ceremonijo), bila sem obkrozena z lepimi zenskami, gole smo smodile kozo, pele, vpile, se izpovedovale, nato po dveh urah moje izjemne srecnosti, smo se podale po srebrnem pesku do se vedno modrega oceana in zaplavale.  noc svetla, kot v pravljicah, fak. potem pá se ples na beahpartyju…ljudje so se ob polnoci kejtali tako je bilo svetlo..res, ocarljivo.

lep pozdrav prijatelji in objem na zahod!