POLNA LUNA & TULUM

let aviona ura in petinstirideset minut.Oscar trdo spi

, jaz oblacno sanjam. nad oblaki je popolno. brezmadezno in vedno se rada popeljem tja. sploh po najljubsem delu, ko letalo zapusti trda tla in ti stisne pritisk v trebuh, JUHUUUU!hrana bljah razen twiksa:). izstop  iz letalisce in sveeeeeeeeeeez , vlaaaaaaaazen zraaaaaaaaaaaak!!! mmmmmmmmmmmm..

najem avtomobila, rezervacija ni bila izpeljana z njihove strani, vendar sva vseeno dobila stirikolesnika, ki je zapeljal proti Tulumu, dve uri voznje..spustila se je noc. prispela sva, moji kodri so popustili, nima veze. zavijeva direkt  restavracijo kjer so cakali Guillion in  prijatelji, skok v srebrnino tople vode, zamahi rok proti luni in vecerja. morske dobrote, nic nisem zbirala, mize so tu rade polne in ljudje radi narocajo v tvojem imenu, vino:odlicno. Mezzanine-divjanje, potem jungla..jutro in ura 11, odpraviva se v trgovino in biosfero(vem, da sem o tem ze pisal,  a tu so slike in spomin bolj v ravnici)vozim, po dolgem casuJUHEJ

se kar dober izgledama, glede na to, da niosva nic spala, pa 30 jih tudi ze imava:) boljse ne more biti, kot da te zaljubljenost gor drzi!!!

izlet s colnom

njam ta zrak, te barve, ki oslepijo, te prisilijo da zapres oci, se odklopis…

juzna

quesadillas, priloga, in morski koktajl za dragega, tu zvit v vroco tortiljo.

Oscar je postal lovec na zvezde, ki smo jo kmalu spustili

…ocean se je skrcil v laguno z sladkano vodo, mangrove in krokodili, vse to v druzbi dveh spancev, s katerima smo uro zbijali bolano visoke cene colna za dve uri in pol

..

sobota prespana, v nedeljo salsa vrtenje do jutranjih ur in slovo..smrk, smrk…

moji dnevi so bili mirni, preziveti v pohajkovanju z Paolo(potapljasko instruktorico in njenim , koncno prispetim Belgijcem-fantom, ki jo cara-fajn poba), pa Tito in Coba, pa Ucelot, Rudi, Sara, Delfin..vecer flamenko glasbe, Acabar, Om in seveda juzne z Guillionom in Pascalom, francozi in italijani so okupirali Tulum… zvecer pa v sotorko posteljo z Miso

sveci, cudnem fotografiranju in gledanju sopka na telefonu, ki ga je ljubi dal za osmi marec, pa branje njegovih sporocil.. cez dan pa lezanje in soncenje in plavanje in potikanje po mestu

.

koncno dan, ko me ob sedmi ponese pred vrata in cakanje na shutule, da grem na letalisce…KONCNO..komaj cakam da skocim v objem…na letalu dobra druzba Nemca, ki je sel okoli sveta in se vraca domov

.

potem pa nabijanje srca, nemir in PRICAKOVANJE!! stopam po hodniku letalisca v halo 1A. zazvoni telefon, kje si? TUKAJ, KO ga zagledam v belem, s klobukom, kot da je iz drugega sveta, otrpnemin tih glas vidim te, v telefon. Opazi me, RAzleze svoj nasmeh, dvignem velika crna ocala, jih poveznem na lase..zastrmiva se, obstaneva in samo gledava on z sopkom rdecih vrtnic, v belini, ki ga je odrezala iz realnosti in me z ocmi postavila nad mesto hrupa, bega , skrbi.. obcutek sem postala in rokav je segel do njega , prijel me je…takrat sem odvrgla torbe, on se je zapodil proti meni, skocim v objem in poljubi, z ocmi rosnimi od moci, ki je lepa in taka cista, da mora biti ljubezen ljubezni!!!

nimam besed, sem ljubljena prevec. in ljubim prevec.

grem pripravljati stvari za Manuelov(Oscarjev brat) rojstni dan, ker mu bova za darilo pripravila zabavo!!!Juhej!!

happy birthday to you!!!

sit, se cokoladno torto moram naredit, jaj, aja ni panike, no…to mam v malem prstu, pa sushi, pa mal mehiske, pa malo evropske…ne morem verjeti kako rada kuharsko experimentiram…

vceraj sem nama za poslastico naredila polnjene pomarance s cokoladno kremo in v sredini iz napol zmrznjene kreme izdolbla luknjico in nadevala z mangom kuhanim v pomarancnem soku z baziliko in cilijem. BOZANSKO!!! pa sampanjc pa rozice po tleh na preprogi, ki sva jo kupila v Tulumu, z malo peska, da sva se v mislih prestavila tja…hm…

in vcasih mi  kdo namigne, kaj bo ce se neha. in veste odgovor je preprost, vse se neha in ce me je potovanje in zivljenje cesa naucilo potem je to, da ni nic strasljivega v izgubi, samo sprejeti jo je treba in videti, da tam caka toliko se neslutecih dobrin, ki te bodo vedno znova navdihnile in presenetile.cutim velik ponos, da nimam kaj skrivati, da je zivljenje le zivljenje in ti si tisti, ki ga spremeni v pravljico z zeljami, ki jih nikoli ne nehas sanjati. tako lahko dajem 100%, brez pomislekov kaj pa ce…:) je res tako preprosto. iz dneva v dan. tako ti nikoli ne zmanjka moci!

vem, da se kmalu vidimo v sloveniji. mislim, da ze za moj RD. upam, da bom dobila kaj daril, ker za bozic nisem nc:))

juhej!!

oscar ze govori malo slovensko, naprimer :dan je lep kot nina:) jaz ga ucim, pa ko se zbudi me pogleda  in rece DOBRO JUTRO my…jaz pa v skok!!:)

polna luna v Tulumu

                                        moc lune nad gladino srebra

                                        tisa glasove kdo kaj ne zna

                                        pokazana strast iza temnih ocal

                                        pred ognjem osamelega plamena

                                        vraga sklenjene roke z angeli

                                         v postelji slepega popotnika.

                                         odgovor je svignil v meglico

                                         z jutrom posejal se v ljudi

                                         vec prostora ni za tebe

                                         nevednost. gledam te, goris!

drugic v Tulumu

v petek zvecer sva pred Luno Mayo na obali pustila oblacila in se namocila v topli opcean, ki naju je ze klical.Ze, ZE! vecerja, obisk prijateljev in zabava. najprej Mezzanine, potem jungla in privat teptanje poeska pod nogami v ritmu housa in bla, bla… potem BIosfera in uzivanje, spanje v puebloçu, mestecu na koncu biosfere, ki je bilo do sedaj mi skrito. voznja s colnom, bozanje zelv, gledanje krokodilov in voznja cez ozke predore mangrovov. barve spet bohotno razodete, nikoli ne sparajo, tudi ko se sonce skrije in malo ohladi z razpuscenim vetrom. pocasi nazaj v Tulum, spanje v Omu in se prej Las Zebras in salsa. do jutranjih ur, zopet neustavljiva v objemu, ko je zazvonila ura-budilka in Oscar je z utrujenim in zalostnim pogledom se zadnjic ovil moje telo in odsel. :((( danes je dan 3 ko ga ni. in borba je v meni, ker sem spoznala, da sem se prevec navezala. Ne zelim si nikdar namrec dopustiti pozabiti nase. nikdar vec. je pa tezko in sele sedaj vem. zakaj sem tako zelo morala iti nekam na samo. fak, ga pogresam!!! no, ja. kmalu se vidiva…baba nora!!!:)

Esperanza! moje prejsnje prebivanje, kjer sem tudi sedaj. imam sotor Argentinca, ki ga je zapustil , z posteljo…vendar to mesto je mesto duhov. trenutno ni nikogar, zaradi prevelikih zabav in hrupa. sama sem in ponoci z menoj v sotoru poleg postelje spi Misa. kuza luza, ki je vedno z< menoj. tudi ona je osamljena in nostalgicno obarvana. pravkar sem pisala maile vsem ki so bili tu. jao, jao. bili smo enkratni in neponovljivi. kot vse stvari v zivljenju. morda vas res pogresam, vendar sem hvalezna, kako se mi zivljenje od takrat vrti.  to so spomini!

kje pa ste vi, na kaksnih spominih sedite sedaj???

rada vas imam, vendar moram iti in se ne prevec besedicenju pustiti..

divji vikend se je zbudil

ob fotkah prilepljenih v novi album. druzinsko zivljenje

se nadaljuje. tako zelo, da sem danes po letu dni spet obiskala ginekologa, za vsak slucaj, po 30 in prvic se mi je zgodilo, da je pregled vseboval …o0k. cel potek. najprej cakanje v cakalnici(40 minut)lahko sem preverila tekoce stanje mode znanih ljudi in modnih oblikovalcev iz revij,potem me je sestra odpeljala v sobo, izmerila pritisk, tezo. nato spet 20 minut cakanja in koncno zelena luc za Nino Vodopivec( stem da izgovorijo c-k) vzeka je mobi stevilko, ja imam svojo stevilko, ker drugace je ljubezenko izlivanje prikrajsano za sladkosti, vprasala ce imam kaj otrok, sem povedala da se ne, pa pravi saj si se mlada! RES JE! se slece, ulezem na ginekolosko posteljo, se prej si preko ramen ogrnem modro palerinco zaradi higiene, se ulezem, me pokrije z belo prho, ,ki je imela majhne zeleno rdece rozice odtisnjene in je spominjala na kos babicinega prta in mi pregleda s prsti trebuh, potem gre od stopal s prsti pocasi preko stegen in koncno rece sprostite se!zamizim in se odpeljem v mislih na lepe obcutke in spoznam da poseganje v mojo vagino ni nekaj novega:)))

no, potem pa sok!!!! pred ocmi se mi zabliska velik ekran in v njem notranjost mojega vaginalnega tunela!!!!! sit! se nikoli mi nihce ni molil tega pred nos…hmmmm. in tam neka odprtina pa vprasam cemu,ko pravi doktorica, tukaj pridejo dojencki ven…IZ TE CENTIMETERSKE LUKNJICE PRIDEJO DOJENCKI!!!!

no, tak je bil moj opoldan…

kasneje sem zavila v trgovino, kot pri nas Emporium, se opotekala pri kavbojkah in  cevljih, ki jih res potrebujem, a kmalu izgubila voljo, sla do prve stojnice z sadjem in si narocila 1 l soka iz pomaranc, papaje, banane in ananasa. s premikanjem proti domu, mi je narastel trebuh in sadje me vlece tu na mehkem kavcu proti postelji…vendar se bom uprla in sla proti ulici i dont know,jet, ker moram nabaviti mikrofon….en ppoceni.

vceraj sva z ljubim prvic legla v posteljo oba z vrocinico in tezkim telesom.

vikend

spoznala sem njegove starse, brata(ze od prej). sli smo na vecerjo in najprej vsi spili tequilo, nato pa srebali vsak svoje. z Oscarjem sva pristala pri kozarcu wiskija z vodo. do 1 zjutraj smo se zabavali. ujeli smo se in kmalu sledi slovenska vecerja pri nama na ulici Mexicali. pripeljala sva se domov pograbila celado in se s crno vespo odpeljala proti prijateljem. tam do 4 zjutraj ob debatah in razkropljenosti med poznamimi. usla sva v Ramba mama, kjer v zivo igrajo salso in se razpregla s telesi v ritem. odlicna sva. eno prejsnjih noci me je dragi zavrtel doma, kar mi je ocitno pomagalo. ob 8 zjutraj sva odletela skoraj po zraku do jutranje kesadilje(najljubse) in kaktus s sirom,njaam…pa spat. prebudila sva se ob 11, sla v trgovino po piknik robo se ze skoraj odpravila, ko ga klicejo iz sluzbe da mora nazaj..SIT!!! a kaj ces.

oblece se, uredi frizuro

posloviva se z dolgimi obrazi, jaz se zvrnem nazaj v posteljo. vrata se zapro in zalost mi malo udari na obraz, ko se z sunkom, zadihan prikaze med vrati in pravi SURPRISE!!!i dont have to work!!! nabasema stvari v avto in se odpeljeva

kaksno  uro stran v plavajoce vrtove. najameva barko

, ki jo potiska fantic, kakor gondole v benetkah. na kljunu si padeva v objem, srecna in hvalezna da sva se sploh  nasla, vse to je ze zeljena tez, ki ovira dihanje…hmm.. zaslisi se igraanje kitare, kitare in kitare..zapojejo glasovi in na moje uho se naslonijo ustnice Oscarja, moza , ki mi poje o ljubezni.

piknik, sendvicki, sampanjec, jagode, nutella, cokolada…

obisk otoka lutk

kjer je nekoc pred mnogo, mnogo leti utonila majhna deklica in strasila gospoda, ki  je zivel na krpici zemlje obdane  s kanali vodi, po katerih so nekoc maji potovali v samo jedro mesta. ta gospod je zaradi te deklice postajal vedno bolj prestrasen in ji je zacel darovati plasticne lutke, medvedke, dokler ni nekega dne tudi sam utonil na istem mestu, kakor deklica..spoki, ha???

no, tam je majhen , barvit oltar

, ki suva zelje v nebo, da nejdejo svoje mesto in osrecijo lastnike, ki so se prikovali na njih. z Oscarjem sva si pogledala v oci, sklenila skupaj resnicnega zeljne dlani in skupaj izpustila kovanec za prihodnost, za srecne dni.

zvecerilo se je.

 domov, za dve uri spat, potem pa so ze pozvonili prijatelji in odpraili smo se na rojstni dan. zabava se ni razvila, zato sva se odpravila, spet na konju crne vespe, na drugi konec distrika na privat zabavo izraelca, pravkar preseljenega v to mesto. odlicnega slikarja in seveda je tudi terasa in stanovanje boemskemu zivljenju primerna. odlicna glasba, ljudje. do danitve, se v en klub, kjer so naju okupirali prijazni geji, ko ze nisva mogla vec, se ogrnila z rokami in odrvela v posteljo. nedelja naju je crtlala, filmi, mehko posteljnino in tisino. zaljubljena.

tecaj spanscine

v knjiznici na BalderasU se zapirava z uciteljem(alejando, student medicine) in spoznavam, da sem v osnovni soli na usesih sedela ali pa kje se kje skrivala pred urami slovnice. ce je moja pamet zbrana potem bom osnove spanscine poznala bolje kot jedro materinega jezika..no, ja. d ane pretiravam. zaenkrat se le poslusam in se mi bolj zdi, da vse razumem.:)

zivljenje tu mi spreminja obcutek za prihodnost. sem majna deklica sredi zelene jase zibajocih cvetocih bilk. vetric nezno hladi, a ne ogenj ki notranje stene vziga.  kdo bi mi lahko pokazal v slikah moje zivljenje, da bi lahko si sploh upala verjeti , da se mi dogajajo tako lepi dogodki, tako lepa blizina in Nina, ki je odrasla v emocijah. ki se ne vrze v poziralo ljubezni ampak le mirno jadra z njo…

sedaj! sedim  ob kozarcku vina in vode. televizije ne gledam ze celih 6 mesecev in kaj zamujam?! NIC. knjiga me gleda s police in namenim ji pogled. roke pa se raje lepim na tipke in sedaj so mi predstavili se FACEBOOKA..hm..se lazje stopim v stik s prijatelji, telefon me kdaj potolazi v topli besedi znancev in domacega jezika. moja glava pa ze razmislja intimne misli v anglescini. nisem rabila dolgo, da sem pograbila potujoce srce in jezik , ki ni domovina, pac pa sredstvo da me nekam pripelje.

osmi marec letos me je obdaril v rozah, ki so se vedno pred menoj v vsem bohotu vonja in velikosti. lepo je biti zenska z roko rahlocutnosti, besedo igrivosti in pogledom strasti. sprejeta v univers pristnosti si ne zazelim nic vec kot imam. vse drugo je nagrada.

skromnost je rodilo velicaastja. podira prepreke in postilja z mehkobo spanca.

jutri bo zajtrk v postelji z sampanjcem, prsutom( za pregresek), sirom in mangom.

komaj cakam…

cmok, cmok.

ZOLOCO & GREGORY COLBERT

Hej!

spet vsi, po tako kratkem casu. hitro se vklapljam zadnje case in hitro bezijo urice v tem cudovitem mestu. danes sem se dobila z bodocim uciteljem spanscine. po pijacki in pogovoru sem se zacoprala s tem ogromnim trgom. najprej zavila v glavno palaco

, kjer se nabirajo turisti in obcudujejo slikarska dela DIEGA RIVERA ,

 malo posedela na vrtu sredi njega

, potem pa v guzvo pred eksibicijo tako lepotno dovrsene razstave fotografij, dveh kratkih filmckov, eden enourni, z zvoki, ki te speljejo s poznanih tal, tja v visino upanja, v strop vsega, vsemu enakega. odsevi fotografij v vodi pod njimi so zrcalili odmev, kot zgodovino zivljenja, tistega, kar je ze bilo in je zamenjano z boljsim, modrejsim, cutnejsim.

 in vse to v bambusovi trdnjavi velemesta, v samem jedru moci

Gregory Colber ima oko carovnika.

nato je ulica poprijela za rokav majice in me odpeljala na prvi obrok

.

kupila sem si se en sal, tokrat vijolicen, v sladko diseci indijski trgovini, razgrnjeni, kot bela plahta med zivopisanimi znamkami z reklam.

ulice, zive, zive

.

na zadnje pa se postop v cerkvi.

sedela sem na klopci in gledala, v koliko ljudi se zliva strah, bolecina,tu. z jokom so umivali obraz. zenske, gospod z otrokom. zgodbe , ki jih na ulici  ne vidimo, tujceve zalosti so nam prikrite. tako, smo le v sebi. zamisljena na postaji metroja,

ki me je tako navdajal z strahom. gomila premikajocih silnic z ocmi. tokrat sem se razblinila in koza mi ni bila premajhna, prevroca. tokrat sem se spomnila dokumentarnega filma, ki sva ga z >Leo gledale pri Jaimiju, drvece mnozice ljudi v hitrem posnetku, ni casa za razmislek, zakaj je nekam treba iti nekaj storiti…jaz sem vedela in sporocilo ljubega, me je se bolj spremenilo v sam obcutek, da imam pot radosti, ker cutim izbiro in nikomur nisem nicesar dolzna razen sebi.

rada bi delila, rada bi dajala.

kaj lahko jaz prispevam k boljsemu zivljenju vseh?!