ZOLOCO & GREGORY COLBERT

Avtor: Nina on marec 11, 2008

Hej!

spet vsi, po tako kratkem casu. hitro se vklapljam zadnje case in hitro bezijo urice v tem cudovitem mestu. danes sem se dobila z bodocim uciteljem spanscine. po pijacki in pogovoru sem se zacoprala s tem ogromnim trgom. najprej zavila v glavno palaco, kjer se nabirajo turisti in obcudujejo slikarska dela DIEGA RIVERA , malo posedela na vrtu sredi njega, potem pa v guzvo pred eksibicijo tako lepotno dovrsene razstave fotografij, dveh kratkih filmckov, eden enourni, z zvoki, ki te speljejo s poznanih tal, tja v visino upanja, v strop vsega, vsemu enakega. odsevi fotografij v vodi pod njimi so zrcalili odmev, kot zgodovino zivljenja, tistega, kar je ze bilo in je zamenjano z boljsim, modrejsim, cutnejsim. in vse to v bambusovi trdnjavi velemesta, v samem jedru moci

Gregory Colber ima oko carovnika.

nato je ulica poprijela za rokav majice in me odpeljala na prvi obrok .

kupila sem si se en sal, tokrat vijolicen, v sladko diseci indijski trgovini, razgrnjeni, kot bela plahta med zivopisanimi znamkami z reklam.

ulice, zive, zive.

na zadnje pa se postop v cerkvi. sedela sem na klopci in gledala, v koliko ljudi se zliva strah, bolecina,tu. z jokom so umivali obraz. zenske, gospod z otrokom. zgodbe , ki jih na ulici  ne vidimo, tujceve zalosti so nam prikrite. tako, smo le v sebi. zamisljena na postaji metroja, ki me je tako navdajal z strahom. gomila premikajocih silnic z ocmi. tokrat sem se razblinila in koza mi ni bila premajhna, prevroca. tokrat sem se spomnila dokumentarnega filma, ki sva ga z >Leo gledale pri Jaimiju, drvece mnozice ljudi v hitrem posnetku, ni casa za razmislek, zakaj je nekam treba iti nekaj storiti…jaz sem vedela in sporocilo ljubega, me je se bolj spremenilo v sam obcutek, da imam pot radosti, ker cutim izbiro in nikomur nisem nicesar dolzna razen sebi.

rada bi delila, rada bi dajala.

kaj lahko jaz prispevam k boljsemu zivljenju vseh?!