ni atomska bomba…hujse…slepota je
Avtor: Nina on april 15, 2008kaj je nesreca, ko ni sreca!? in zakaj je dvojnost enega stanja mogoca. kako lahko nekdo od zunaj vidi nesrecen obraz, ko se v tebi rise drug?! kdo ima prav in ali je smiselno iskati jedro, srz, resnico. zapletes se mimogrede in izgubis v vse moznih variantah kako sprejeti, objeti kar je okoli tebe, v sebi. skratka kako pogledati na zivljenje.
zivljenje je pot dveh daljic. notranje in zunanje, ki se pleteta v cudne oblike in nikoli ne pocivata. pritegne me car kako zdruziti obe v ravnovesje, da se ne kregata med seboj, ne prevladujeta..
izziv, ki mu se dalec ne vidim konca..smesno, kako hitro se navdusimo in kako se vrne spoznanje, da se nismo zares spremenili, le nekaj novega naucili, vendar tisto kar smo vecji del zivljenja bili je tezko kar naenkrat izpodriniti. pocasi in potrpezljivo..:)ja, ja. ne mi metati besed, ki jih predobro poznam pod nos.
kdaj je izpoved nekoga ali razmisljanje nekoga orozje. takrat , ko nekdo drug izrabi tvoje besede, dejanja in te poizkusa ocrniti, prizadeti, ali je orozje takrat, ko ne verjames vec vase in sam skreiras zrtev, iz sprevrzenega verjetja, da so drugi boljsi in vedo nekaj vec?!
vcasih ne morem verjeti svojemu, tvojemu, cloveskemu talentu pac, kako se oprime sibke vrvi, ceprav ve, mu je jasno, da ne bo zdrzala. in potem gleda nazaj in se cudi..pravi SEM VEDEL, DA NE BO ZDRZALA!!!!spet kmalu se pojavi podobna situacija in izbira , neglede na jasen prejsnji rezultat, je podobna, ker dvom kaj pa ce tokrat bo…je glasen in preglasen. zacne pa se vse pri najmanjsih opravilih, navadah ki jih premoremo.
se opazujem sedaj in zavednost v dejanja, ki jih naredim oz. ne naredim je kristalna. pa se vedno se vstanem in se potrepljam , ah saj drugic pa res drugace naredim, oz. tisto kar me vlece in klice v novo, svezo in zdravo navado spremenim. menim, da bi morali ze otroke uciti tega. ne stalnosti ampak nestalnosti. cemu taksno oklepanje necesa, kar ni naravno. nikjer v naravi, v procesu, ki se imenuije zivljenje ni mirujocega stanja. zakaj potem obujati ene in iste stvari, spreminjati lepoto in moc raznolikosti v rutino, ki se nikoli ni ustvarjala, dosegala harmonijo. ne zares. pomisli. ko se gibljes z mislimi, ko potujes in slisis svoje razmisljanje, misli, kako se spreminjajo z mesti, z ljudmi..niti pomislis ne na slabo. postane ocitno da je stalnica v zivljenju lahko le stik z samim seboj . videti, da ti zivljenje ponuja odgovore, moznosti na tvoje zelje. ampak ne mores jih doseci, prepoznati ce si pri miru. veter moras postati.veter, ki boza nove povrsine, si vpija drugacne temperature, se ojema z barvami druge izraznosti..
obstanek prinese dvom in boj. misli o premoci, o uspehu in izrabitev drugih je le orodje k cilju. boleca pot do navidezno istega cilja. ne pehamo in ubijamo in izkoriscamo , da bi bili srecni, marvec kreativni in nepozabljeni.moralo smo si izmislili, da bi nas varovala pred samimi seboj, vendar je ze prevec obrabljena. vsi zakoni, ponavljanja…vse je izrabljeno. sprevrgli smo se v nekaj drugega in potrebujemo nova merila. zato taksno poseganje v extreme,brutalnosti, meje ,ko se zivljenje neha. ker mora biti vec in kaj je to vec.
cutila smo odprli na polno in postala so premajhna. rez v meso je le primera. vsakdo zmore.ampak rez v duso. nov trend. zavohali smo drugo dimenzijo. postala je na dosegu vsem, lastninje se je ssprevrglo v posedovati neotipljivo. prihodnost je v neotipljivem svetu, ki ga bomo na vsak nacin poskusali materializirati. do skrajne mere. kam to vodi ljudi, ki so prerezali stik, ki ga morda nikoli niso zaznali. sebe popolnega.
vsi vidimo, kako se nas nobena beseda, informacija ne dotakne vec. svetu grozi crno obdobje zaradi nas, pa vseeno se se vsak dan vsedemo za volan in izpustimo milijone crnih mehurjev, ki rakasto srkajo nas planet na prosto. zato, naj mi ne pametujejo ljudje o svoji skrbnosti in socutju do drugih, ko le pescica ljudi na tej zemlji resnicno ljubi sebe in tisti, ki ljubi ne skoduje. ampak razmislja kako popraviti skodo in pokazati , da se da drugace, da zmota ni zivljenje ampak trenutek, ki ga kmalu lahko popravis…
prevec polni plehkosti se ocenjujemo, pricakujemo in lovimo. mecemo vstran dragoceni cas. ljudem je dolgcas, ne vedo kaj bi. toliko stvari pa nobena za marsikoga prava ni.
ubogi, slepi, gluhi, zlomljeni, predani,neljubljeni. in vedno je krivda drugje, nikoli plod lastne poti. le dobis, kar od sebe spustis. in govorim o ljubezni, ki se tako ranjeno telo spremeni, ce ONO to dovoli.
po prebiranju, kaj se dogaja po tej nasi nekoc zeleni zemljici pitnih voda in ljudi, ki jim je bilo mar za njihovo zivljenje in niso niti pomislili na rezanje tujega me je zmrazilo in zaboli, ko zaslutis kako ranjen lahko si, ce malo padem na kolena, ce se malo utrudis, v zivljenju izgubis. toliko lacnih tujih zgodb…:((
a res se ne moremo videti kaj je ZARES POMEMBNO, kaj nas PRI ZIVLJENJU DRZI in narediti nov korak. verjeti , da eden ni vsak in zato naj bo mnozica le odmev, ki te spodbuja po se vec DOBRIH dejanj..