Arhiv za maj, 2008
Avtor: Nina on
maj 30, 2008
Indiana Jones!!!! predvcerajsnjim uletima v kino-stara indiana jones navdusenca in ob cmokanju popkorna in twiksa v smehu in spooky momentih podozivima avanture, ki niso niti najmanj slabse od spomina …priporocam in izbrana je super tematika. men sede in zakaj pa ne!!!
danes morava precekirati Iron mana ze zaradi podobnosti Oscarja z Robertom Downeyem jr….pa baje ni slab…
sem se spravila brat Life of Pi in me jezi, ker brati v lastnem jeziku je prava gurmanska poslastica besed. ce seveda zacutis avtorjev drive.
tokrat je malo drugace, besedne zveze in potem navrzene besede, ki ti povedo bistvo, ne pustijo mi pa zaplavat. in potem trikrat preberem en del, da lahko zacaram malo ujetega v trebuhu se v glavi!!!! jao, jao!!! ampak vsebina knjige je iz usta Oscarja kot jastreb prerezala oblake nad mano, da sem se vceraj koj ukopala v viseco mrezo na strehi in zaganjala poglede za crkami, ki so poplesavale kot plesalke nocnih barov, zapeljivo in me medle. vsec mi je, ko se le delno razgalijo in te mamijo se dlje in dlje in ti ne dajo pomisliti, da bi izpustil knjigo…to lahko stori le druga polovica srca, ki je pozvonila in najavila obisk na strehi. z casico vincka in laptopom sva brskala po idejah, kako bi opremila napol delovno napol uzivasko sobo, ki sameva…tapete z slikami, so naju naj bolj pritegnile, morski navdih, delovna soba z viseco mrezo, z sanjavo pozo narave, ki odpre pljuca, ocean in barve, ki sva jih pila v Tulumu…mmmmm, slika v najinih glavah je jasna. kupila sem belo barvo in danes bom dokoncala beljenje…ja,ja..sama..sam svoj mojster!:)
malo sem zmackana in zguzvana v sebi, vceraj smo praznovali rd, terasa sredi condese polna francozov…:) ha,ha.fajn so!!imajo svoj car!!!
pojem se palacinko, ki je ostala od najine nocne vrnitve, ki je zahtevala davek-palacinke z nuttelo ob 4 zjutraj,JAJAJAJA!!!
pa telovadit, da se kri pretegne po zilah in me namasti z energijo..japs…tako mast bi vsi jedli!!:)
pustimo gujdeke in pojdimo s poskoki v zrak!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
ja,ja
ti si moja cokolada
jaz pa tvoja marmelada!!!
Avtor: Nina on
maj 29, 2008
Kako gre hitro ta cas. ta edini meter daljice zivljenja. meri me po letih in mi jih pise na papir pred seboj. kaj naj pocnem s temi podatki,. kaj mi povedo…
in ce sem se obesila na ne prevec soncno stran casa, najprej, popravim to sedaj z veseljem , ki je v meni z vsakim dnem bolj, ko se blizam datumu dopusta v Sloveniji..Moja mami je ze cisto nora in divja. ureja okolico, tokrat je izrabila moje bivanje in ljubezen do mehike in njenih sinov, ter spremenila gredice v puscavske kaktusove nasade okrepljene s cilijem…;) juhej!!! ni edina…v mislih si zamisljam vsak detajl in poti ki me bodo zapeljale na vse te strani…jao,jao…
vprasanje kaksno bi bilo veselje, ce bi imela Slovenijo za dokoncen cilj, za dokoncno vrnitev..bi bila vseeno tako poskocna??? in navihano obarvana s pricakovanji?!?!?! glp…
cmok v grlu, druga slika v glavi, druga reakcija..
toliko misli je v glavi…se nepostavljenih stvari, ki imajo miselni plan. vcasih me vrze iz tira, ker sem si ustvarila smernico, ki pa sem jo izpustila iz rok, se oddaljila in zdaj jo iscem na obzorju…sem v sredini cveta, tako globoko z zelom v socni sredici, da bi pila najboljsega meda, da sem si zlepila malo oci in zdaj rabim krpo, da obrisem cvetni prah in se zopet vzdignem…
cela preteklost je intervalna, zakaj ne tudi sedanjost…prihodnost??? kdor si-ostanes!!!!
smesno..vcasih zamisljena vidim dve prihodnosti, eno bolj sladko, drugo malo manj in vidim, da se bo uresnicila tista katere vizijo in obcutke bom krepila!!!
zakaj si tako nagajamo z slabimi mislimi, cemu jih klicemu in huje celo poslusamo…
veckrat debata naleti na to temo. moc misli..in res je!!!
zivljenje je proekcija tvojih miselnih predajanj. mar ne?!?!
in Slovenija, prijatelji, ki naskocim koj ko dobim priloznost…to bo Oscar gledal!!!:)
ampak ne bo presenecen…vecino bliznjih ze pozna(iz govoricenj), najlepse od vsega pa je dvodnevna zabava, najprej praznovanje r.d od Urse, ki pride praznovati domov( s celo druzino)- moja californijska druzina, ki jo obiscem konec avgusta, potem skok na Bled, da predstavim nase cez tisoc let staro gradisce in njene slastne jedi, potem pa v Savinjsko na tradicionalni piknik moje druge druzine Tabu…tam pa vsi izbrani, vsi koncno spoznani-z Oscarjem…juhuhuhuhuhuhuuu!!!!
toliko je za videti, pa tako malo casa…
_____________________________________________________________
cas,cas,cas
pridi med stene
obstani tam nag.
tak kot si
brez olepsanj
in skrbi.
tam me objemi
z zivetjem okleni
da se noben zal
ne bo vec vtkal
v ljubljenje moje,
zavil ga v povoje.
Avtor: Nina on
maj 28, 2008
EL TAMARINDO(KLIKNI)
,
iz cistega pacifika se rjava mivka razleze do zelene preproge golf travice, ki zaobjame vec kot sto let stare palme, gmicevje, ki je skrbno obdano z barvastimi cvetovi vse do prvih tlakovanih kamnov in bazena, ki se zlijeta v samo notranjost hiske v kateri sva se predajala svetu, ki je bolj nedosegljiv kot dosegljiv. je denarja vreden in to tistega, ki mu pravimo pretiran! a je bila priloznost in nisva pomisljala. moj prvi po tridesetem, rojstni dan, je bil poseben, kot ze velikokrat prej , a vse odkar sem pustila kar sem poznala, je posebnost bolj diseca.
pricakali so naju na letaliscu, naju udobno vozili 40 min, ko sva iztopila in ob prvem koraku bila postrezena z njihovo specialiteto med koktajli-Tamarindo mojito. nekaj stopnic do recepcije, podpis in smuk ,se vedno s kozarcem v elektricni golf avto, s prtljago in razkazovanje tega golf-spa resorta je bilo v teku.
privat zemlja z vec kot 1000 hektarji, od tega je vecina nizek gozd poln zivali, ob obali pa pocitnice brez primere. restavracija z idilicnim pogledom na zaliv..mir…skrbnost in negovana okolica, dekorativ na vsakem koticku…hm..potem spa, pa masazna hisica ob morju, pa se en romanticni zaliv, kamor ti vse prinesejo ce zelis malo romantike, pa vodni sporti in koktajl bar, pa luksuzna jahta, ki jo lahko uporabis za kaksne vecerjice, pa oh in sploh. vila sva se po ozkih potkah in ustavljeni pred st.5 izstopiva in razkazali so nama pravljicno hisico,,nad katero sva bila tako navdusena, da jo zeliva imeti nekoc v prihodnosti..vse je pod veliko in visoko palmovo streho, ,z enakomerno zlozenimi listici, pod njo velika lezalna kavc povrsina, pa jedilni kot, pa bazen, pa viseca mreza, potem steklena drsna vrata in natur barve spalnice z najudobnejsim jogijem , ever, pa kopalnica, ki se tudi na drugi strani cisto odpre in z enim korakom si ze v jakuzziju, ki se spodaj z slapekom prikljuci bazenu in tako si naokoli spet v dnevnem prostoru. tlakovani kamencki v spirale in spet najin karakol znak, ki naju ne spusti…
po uri prispe Alex(manager resorta) in naju povabi na kozarec v vilo kjer so njegovi starsi..prikimava in nadaljujeva kar sva pocela
ob 18 uri prispeva do vile Sonce(to je spet velika zadeva z 4 spalnicami,dve sta v dveh hisah za goste in zdruzene z glavno, ki je na sredini z mosticem, na vrhu ene je jakuzzi in kamin za kak privat party)
pred vilo ogromen bazen, pa spet jakuzzi, kjer so naju pricakali. smuknila sva vanj in batlerji so nosili kozarce odlicnega belega vina, pa sushi in rakce,…ko sva se hotela ze odpraviti, pa so naju ustavili z povabilom na vecerjo. odlicno smo se namrec ujeli in smeh je bil glavna jed. preoblekli smo se in sedli za ogromno leseno mizo, kjer so nas trije strezniki sipali z dobrotami…njam.njam,njam..
besede so nas vkovale v pozno uro, ko smo se z Alexom odlocili iti se malo k nama..tam pa stala. malo opiti smo splezali na drevo pred najino hisko(najprej jaz,seveda in potem ko sta to videla se una dva buteljna sta se mi pridruzzila) Alex je splezal s kozarcem polnim vina in tam smo zrli v luno in si pripovedovali zgodbe, prepricani da smo se vrnili v starost 13 let. naslednje , tezko za glavo, jutro naju zbudi klic..greva na zajtrk in ze naju caka Alex z druzino, da gremo ribarit…
profi coln za sportno ribarjenje..zamene je to bila bolj ornk jahta s tremi glavnimi spalnicami, pa eno za osebje, vsaka svojo kopalnico, kuhinja, dnevna in tuna stolp na vrhu tega 2600 konjskih moci colna.
prisli smo ze dalec, ko so se zaceli dvigovati veliki valovi in z njimi moj trebuh, pa od Alexa tudi, edinoOScar je car, edini, ki je lahko nazdravil z rum colo z Alexovim ocetom, jaz sem ga klicala kar sef!
preprical me je da za rum je vedno pravi cas. to je njegov rek, ki ga je z vsakim kozarcem ponovil!!! ja,ja ja
DELFINI,DELFINI!!! se dere Oscar,NINA!!! DELFINI!!!! brz na noge iz udobnega kavca in glej, bilo je cez sto delfinov, verjetno na vecerji, ker so se dvigovali visoko pod nebo z svojimi gibkimi telesi, skakali kot nori, se priblizevali colnu in spet stran..neeeeeveeeeeeeeerjeetno. ni mi bilo vec slabo…samo zrla sem in zrla..bili so gibki kot gozdne gazele, mocnih teles kot crni v galop spusceni konji…Oscar me je stisnil in rekel :Ves kaj so mi prisepnili delfini, da so prisli sem ker so slisali za tvoj rd in so prisli napraviti show!!! bili so res spektakularni in vzeli so si cas.
navdih so mi vsejali in izginili kot duhovi..
takrat so ljudje na jahti ulovili 3 tune..to ni del, ki se ga z veseljem spominjam. res pa je, da nisem vegeterjanec, ker mi marsikdaj zapase meso in ..no ja…vsak po svoje!
po 5 urah na jahti smo se vrnili v pristan, podarili dve tuni, eno zavili za domov in odsli na juhco,mljask,mljask…ko smo se vrnili v vilo je sef ze zacel pripravljati tuno, a me je Oscar po nekem sepetanju odpeljal v najino pravljico in vrgel v bazen..tam sva s plani zaljubljevala v soncni zahod, ko naju je potiho zmotilo osebje in zacelo pripravljati za vecerjo presenecenja, ker naslednji dan je moj rd..
……
nedelja je bila v znamenju romantike, pa masaz, pa vodnih sportov in ze sva zaslisala letalske propelerje..smrk,smrk.
slik nakaj malega sva poskljocala…cas je bil vzet sebicno in tako je bilo edino prav.
je pa tezava v blogu in koj ko bo odpravljena nanznanim prihod slik…
Jadri me je zadnjic vprasala katera zival je moj demon..no, po filmu zlati kompas je navrglo mnogo teh razmisljanj na kroznik pred naju z Oscarjem in ko sva se vozila z avtom proto El Tamarindu me Oscar zopet vprasa :no in katera zival je tvoj demon in buf je izletelo iz mene:RAKUN!!!
tisto noc sva videla tri..naslednjo noc sva pustila vse na stezaj odprto in jim nastavila jagode oblite s cokolado..ob dveh zjutraj naju prebudi golomazenje in ropotanje in glej dva rakuna sta si postregla, odprla hladilnik, pojedla cips, dvignila kroznik in pomljaskala jagode, sla v kopalnico, na kavc, smo se zrli iz oci v oci in res tako lepih demonov pa se ne..`potem sta odcapljala nazaj v gozd , midva pa raziskovala njune sledi…
MOJ DEMON JE RAKUN…
cmoka.poka
Avtor: Nina on
maj 20, 2008
Vulkan:NEVADO DE TULUCA
Originalno ime: Xinantécatl,
slike(profi)
stojim na robu vulkana in zrem v krater, ki je se vedno skoraj okrogel, z ene strani strasljiv, z druge prijazen do nehodno razpolozenih ljudi.
stojim in gledam. na sredini strbunkelj-hribcek, na levi manjse jezerce, ki ga je pomankanje vode razcepilo v eno luzo in eno majhno jezerce skupaj pa sta speta v ime LUNA, na desni se razkriva vecje zbiralisce vode, z mehurckasto povrsino zelenomodre barve-SONCE, kot so ju poimenovali Azteki, ki so tu opravljali razlicne seremonije.
veter je nepopustljivo bril v usesa in z spostovanim ljubim sva se spustila v notranjost sten ,4. najvisjega vulkana v Mehiki. sega cez 4600 m.
zgodbico najdete s klikom na: TRIJE VULKANI
pljuca je stisnilo v kepo ob najmanjsem naporu, a hvaleznost , ki jo lahko obcutis, ko ti uspe ohraniti enakomeren korak ob razgledu, visavah teh, zemlje ustvarjajocih nemirnih vrhov, ob barvah, ki jih skozi oblacne luknje spusca sonce in zrcali na gladini, sencah, ki spremenijo stene gora v velikane preteklosti, ki je niti najbolj opevanim znanstvenikom se ni uspelo dokazati,razloziti…
berem majhno knjizico, ki je bila polozena v roke mojega oceta od neke starejse in zelo v Jezusa verne gospe, ki je hodila od vrat do vrat z svojo vnemo in se pogovarjala z ljudmi. pristala je pred vrati doma ,v Kasazah in zapadla v pogovore z ocetom, ki nima konca seznamu knjig, ki jih je vase dal. ni klatila posiljenja o veri, marvec je odpirala vprasanja o zivljenju, vesolju, nastanku Zemlje, zakaj in zakaj….
preden sem odsla, mi je dal ati to knjigo in zaradi njene majhnosti sem jo z veseljem zabasala v prepoln nahrbtnik, ze takrat napita z sumom, da se bo moje bivanje cez luzo podaljsalo:)…knjizica je podajanje dejstev iz razlicnih strani, predvsem o nastanku zivljenja. opis hipotez in izjave znanstvenikov o njihovih prepricanjih, ki so zapecatile splosno znanje in mnozica je vse to sprejela kot da je zlato, sveto. pa so leta kasneje priznali, kako dalec in sploh neznan je zacetek, izvor, razlog, za nastanek Zemlje, vesolja..res zanimivo, poglej pod naslov:” ALI OBSTAJA STVARNIK, KI MU JE MAR ZA NAS?”
ker sem, nekje na sredini prebiranja( z stopali v kraterju in vednostjo da nic ni nakljucno) obdana z odlocitvami o novih zacetkih (s casom, ki si ga vzamem, z opazovanji cloveske narave in zivljenje z strastnim matematicarjem, ki prav tako objema zivljenje z dolgimi rokami in obraca svet, ter isce nove luknje) se mi potegne smernica od mojega zivljenja do zivljenja vesolja, zivljenja vsega zivega, do zivljenja druzbe…karkoli. se tolikokrat ustavim pred istim reakcijskim kolesom, da naenkrat postane vse odkrito. najbolj sama, najbolj drug clovek, najbolj narava..vse ima smisel. od katastrof , ki se dogajajo, ki sledijo…
National geografic ima super odaje..o naravnih katastrofah, prihodnosti, cloveki ne-umnostih…odlicno.
glej v mojo glavo ,sedaj, ce lahko. ko udarja kladivo videnega naj gre ven skozi usta, skozi prste…pa kje zaceti…pocasi.
prav vceraj je bila odaja o potresih. kako se sprozijo, kako jih clovek sprozi, brilijantni umi, ki zaradi umetno ustvarjenih manjsih potresov priklicejo grozote masovno unicnljivih vecjih. v zadnjem casu–hm..no, kaj sploh omenjam. vsi beremo in gledamo.
torej obstaja na tej zemlji masina, ki strese in potem se rodi velikan smrti..in kje je ta stroj?!?!?! smesno, vendar se je cudezno izgubil in ne vedo v katerih rokah je to orozje…glp..
………………………………………………………..acih……………………………………………………………………………
no, da pa se razpletajo besede in dograjujejo obzorja na najlepsi nacin, sva se usidrala na Soncni plazi ,na Tulum preprogo, nanjo razgrnila dobrote kupljene v lustni trgovinici na Isurgentes in cez cas drug ob drugem zaspala, dokler naju ni na noge postavil mraz in pospremil nazaj v Minipunk, kjer sva si navila temperaturo do max in se zaljubila v soncni zahod. v magicnost, ki si jo dovoliva videti, zrla in srebala se preostalo vino..pocasi stopljena uokvirila trakove soncnih barv s kamero pod visokimu borovimi velikani in zaspana od pomankanja kisika koncno prisla pod 3000m, kjer so se zbudile baterije v nama, naju doma objele pred gledanje slik in z zarom v oceh sva se poslovila od se enega neverjetnega vikenda. se koscek lind cokolade s pomaranco in zaspala sva v sladki, poln novih dogodivscin,ponedeljek.
Avtor: Nina on
maj 19, 2008
ne le, da me je zivljenje ze nickolikokrat preplavilo z adrenalinom..izgleda da nikoli ni dovolj. pa je bil zabaviscni park le ogrevanje za veliki finale, ki sem si ga ze dolgo zelela…in glej ga hudica, je spet pokazal male rogece, me z Oscarjem na mestu kapitana, uro in pol stran od doma, do 35 stopinj vroce zemljice, kjer cakajo letalca, dve papige, par okoli 70 let, ki ti pod nos pripravi papirje za potrditev skoka na lastno odgovornost, nekaj poizkusov kako bo stvar potekala v zraku in GREMO v letalo,popeljal!!!!
en dva tri in smo se odlepili. strah se je dvigal po kosteh do srca, mi nabijal razseznost do grla, ko sem enostavno zaplavala v misel, kako noro bo postati ptica!!! pa dobim znak(1.) se ulezem v polozaj in ze me ni bilo!!!!!!
obcutki:brez primere, uzivanje, lahko sem se sprostila, jadrala z glasnim smehom ob presenecenju, kaksen razgled,sila jadrajocega padala, krozenje ob potegu vrvnega volana in prehiter konec..ob lepem pristanku sem si zazelela SEEEEEEEEEEEEEEE!
hmmmmmmm…eh, nimam kaj vec rect, bom nekaj zase zdrzala, da me ne izpusti navdusenje…z nedeljenjem se vcasih kaksna stvar notranje krepi!!
Avtor: Nina on
maj 16, 2008
kaj cez jaz sem zvezda in moje zivljenje njen sijaj?
kje na zemlji takrat je cesta, ki nekoc lahko se konca.
na severu mrzlega vetra potovanje cloveka se neha in dusa poleti.
v izdihih polarnega medveda se iskra te resnice iskri.
v meji ni meje iin v zivljenju ni smrti. obstaja le vsak v sebi in to je vse.
dotikanje med zivecim ni spreminjanje obstojecega, le opominjanje minljivega in zelja v vse dosegljivega.
