Avtor: Nina on maj 20, 2008

Vulkan:NEVADO DE TULUCA

Originalno ime: Xinantécatl,

slike(profi)

stojim na robu vulkana in zrem v krater, ki je se vedno skoraj okrogel, z ene strani strasljiv, z druge prijazen do nehodno razpolozenih ljudi.

stojim in gledam. na sredini strbunkelj-hribcek, na levi manjse jezerce, ki ga je pomankanje vode razcepilo v eno luzo in eno majhno jezerce skupaj pa sta speta v ime LUNA, na desni se razkriva vecje zbiralisce vode, z mehurckasto povrsino zelenomodre barve-SONCE, kot so ju poimenovali Azteki, ki so tu opravljali razlicne seremonije.

veter je nepopustljivo bril v usesa in z spostovanim ljubim sva se spustila v notranjost sten ,4. najvisjega vulkana v Mehiki. sega cez 4600 m.

zgodbico najdete s klikom na: TRIJE VULKANI

pljuca je stisnilo v kepo ob najmanjsem naporu, a hvaleznost , ki jo lahko obcutis, ko ti uspe ohraniti enakomeren korak ob razgledu, visavah teh, zemlje ustvarjajocih nemirnih vrhov, ob barvah, ki jih skozi oblacne luknje spusca sonce in zrcali na gladini, sencah, ki spremenijo stene gora v velikane preteklosti, ki je niti najbolj opevanim znanstvenikom se ni uspelo dokazati,razloziti…

berem majhno knjizico, ki je bila polozena v roke mojega oceta od neke starejse in zelo v Jezusa verne gospe, ki je hodila od vrat do vrat z svojo vnemo in se pogovarjala z ljudmi. pristala je pred vrati doma ,v Kasazah in zapadla v pogovore z ocetom, ki  nima konca seznamu knjig, ki jih je vase dal. ni klatila posiljenja o veri, marvec je odpirala vprasanja o zivljenju, vesolju, nastanku Zemlje, zakaj in zakaj….

preden sem odsla, mi je dal ati to knjigo in zaradi njene majhnosti sem jo z veseljem zabasala v prepoln nahrbtnik, ze takrat napita z sumom, da se bo moje bivanje cez luzo podaljsalo:)…knjizica je podajanje dejstev iz razlicnih strani, predvsem o nastanku zivljenja.  opis hipotez in izjave znanstvenikov o njihovih prepricanjih, ki so zapecatile splosno znanje in mnozica je vse to sprejela kot da je zlato, sveto. pa so leta kasneje priznali, kako dalec in sploh neznan je zacetek, izvor, razlog, za nastanek Zemlje, vesolja..res zanimivo, poglej pod naslov:” ALI OBSTAJA STVARNIK, KI MU JE MAR ZA NAS?”

ker sem, nekje na sredini prebiranja( z stopali v kraterju  in vednostjo da nic ni nakljucno) obdana z odlocitvami o novih zacetkih (s casom, ki si ga vzamem, z opazovanji cloveske narave in zivljenje z strastnim matematicarjem, ki prav tako objema zivljenje z dolgimi rokami in obraca svet, ter isce nove luknje) se mi potegne smernica od mojega zivljenja do zivljenja vesolja, zivljenja vsega zivega, do zivljenja druzbe…karkoli. se tolikokrat ustavim pred istim reakcijskim kolesom, da naenkrat postane vse odkrito. najbolj sama, najbolj drug clovek, najbolj narava..vse ima smisel. od katastrof , ki se dogajajo, ki sledijo…

National geografic ima super odaje..o naravnih katastrofah, prihodnosti, cloveki ne-umnostih…odlicno. 

glej v mojo glavo ,sedaj, ce lahko. ko udarja kladivo videnega naj gre ven skozi usta, skozi prste…pa kje zaceti…pocasi.

prav vceraj je bila odaja o potresih. kako se sprozijo, kako jih clovek sprozi, brilijantni umi, ki zaradi umetno ustvarjenih manjsih potresov priklicejo grozote masovno unicnljivih vecjih. v zadnjem casu–hm..no, kaj sploh omenjam. vsi beremo in gledamo.

 torej obstaja na tej zemlji masina, ki strese in potem se rodi velikan smrti..in kje je ta stroj?!?!?! smesno, vendar se je cudezno izgubil in ne vedo v katerih rokah je to orozje…glp..

………………………………………………………..acih……………………………………………………………………………

no, da pa se razpletajo besede in dograjujejo obzorja na najlepsi nacin, sva se usidrala na Soncni plazi ,na Tulum preprogo, nanjo razgrnila dobrote kupljene v lustni trgovinici na Isurgentes in cez cas drug ob drugem zaspala, dokler naju ni na noge postavil mraz in  pospremil nazaj v Minipunk, kjer sva si navila temperaturo do max in se zaljubila v soncni zahod. v magicnost, ki si jo dovoliva videti, zrla in srebala se preostalo vino..pocasi stopljena uokvirila trakove soncnih barv s kamero pod visokimu borovimi velikani in zaspana od pomankanja kisika koncno prisla pod 3000m, kjer so se zbudile baterije v nama, naju  doma objele pred gledanje slik in z zarom v oceh sva se poslovila od se enega neverjetnega vikenda.  se koscek lind cokolade s pomaranco in zaspala sva v sladki, poln novih dogodivscin,ponedeljek.