Avtor: Nina on
maj 12, 2008
Ste vedeli, kar se niste morda slisali??????? :)
lalalalalalala nekoc banana sem bila. mati bananovo drevo je zrastlo nad zemljo, razprlo dolge, tezke liste, zaplodilo cvet in potem sem med mnogimi tudi jaz prisla na svet. mala banana. iz zelene sem zorela na mojo sreco zadaj za hiso majhne druzine, ki mi je pustilo naravno pot, da me je oblivalo sonce.
ceprav se ne dolgo zdi, moje zivljenje le eno clovesko leto plemeni. mesecev 9 mati sama nad zemljo stoji in se v mocno palmo krepi, potem se obesimo na njeno vejo me, mlade banane, ki se v 3 mesecih oblecemo v rumene pajacke, ki pazijo sladko in mehko sredico.
taksna je naravna pot. se pa slabo nam godi, ker drzava vec in vec denarja zeli. tako je cel naravni postopek zivljenja z gensko spremembo semena , clovek duso ubil in zivljenje v 6 mesecev vsega skupaj spremenil in sadezne sestricne nikoli ne vidijo sonca skozi modro plasticno ovojnico. spricanje iz letal je zastrupilo zemljo in ti nevedni in neumni clovecki zastrupljajo vse kar raste, zemljo okoli njih. tako otroci bolehajo, odrasli ne morejo zanositi in ko so se domacini uprli, da ne bodo delali v teh pogojih brez zascite so plantaze najele imigrante in jih za bore malo placilo, brez zavarovanja in pravic nastanili v revne hiske ob plantazah v Costa Rici.
zalostna resnica iz druge strani kjer jaz zivim, v moji dolini so pametni ljudje , ki zaradi pravega okusa v ekoloski nacin pridelovanja usmerjeno zive in nam sonce, dez in male rjave napakice na kozi puste.
morda nisi vedel kako zivim, kako me boli, ko ne zahtevas tudi ti, sladke in prave banane na tvojem krozniku tudi ti..
zelim ti modrosti in ljubezni za svoj svet, v njem je sprememba, ki bo resila planet.
upajoc, bananin cmok:)
Avtor: Nina on
maj 7, 2008
..nihce nas nikoli ne bo znal pripraviti na cas, ko nam gre res slabo. ko nam je res hudo. ko nekoga izgubimo, se zapustimo, ko ne vidimo ,ne slisimo, da je drugace ziveti lahko se bolj z sreco hranljivo..
Kam me to vodis zivljenje, ce ne le v sreco?!
.. da sem nekoc bila obupana, izgubljena in neverna. vse zaradi izgube nekoga, ki sem ga zelela imeti za vedno..bil je izjemen, me zacaral in po dolgih skupnih letih odsel. odsla je tudi moja volja po upanju in razocaranje, samota, jeza, so bili baloni, ki so dvigovali moj `pogled na svet. ves nisem te takrat spostovala, zivljenje, videla, da gres naprej, da njegov odhod ni moj odhod in da se mi zivljenje ne neha, le spremeni. pa kako spremeni!!! potem ta moj glas in crnogledo spoznanje, da bi najraje ne zivela vec tu na tvoji zemlji, kjer nimam moci iztrgati iz ljudi kar mislim, da potrebujem od njih niti, da iztrgam iz sebe. na silo mi nisi dal nic in nic nisem mogla vzeti. zadusena od slabosti, od groznih misli, ki so spremljale vsak dan sem se zavlekla med slabe izkusnje, v prepad, kjer je edino pred mano bil se gol zid, za katerim ni bilo nic.
po skoraj dveh letih sem se obrnila od tebe, sila, ki si me zaletavala v ta zid. odkorakala sem drugam, v neznano. nakup karte in soocenje kdo sem bila, kaj postajam in kaj vse sem lahko.
da se mi sedaj kolca ob spominu na tiste hude case ni nic kaj cudno. obdala sem se z ljudmi, ki jih ne zmajejo slabosti. ne naglas. in tako sem se naucila delovati drugace. vem za misli, ki so slabe in nikoli ne bodo zares odsle, vendar jim ne dam jezika, ne dam jim rok in tako kmalu gredo dalec in njihov glas postane sibak, bolj glasne postajajo dobre strele, ki me dajejo v to novo okolje. in temu lepemu cloveku, ki mi je pokazal novo stopnjo ljubezni. sem mislila, da sem najvecjo ljubezen ze dozivela. pa ni tako. je bila velika in najvecja, za tisti cas.
sedaj sem zrastla in tako moje dojemanje, dajanje in razumevanje. zivim z najvecjo ljubeznijo mojega zivljenja.
ce se pogledam nazaj, in bi si lahko v tisti cas dejala kje bom, bi niti ne mogla verjeti.
temni oblaki odvzamejo razum in zbrcajo srce, da ne more govoriti.
koliko ljudi s pametnimi nasveti, namigi ti pride na pot,a le zmignes in se namrdnes nad njimi, ker ti nevoscljivost, da drugim navidezno gre bolje, tebi pa nikakor ne, te ustavijo pri tem poceni napredku, ki bi ga lahko dozivel, ce bi uporabil, kar ti drugi podarijo. zastonj!!!
dnevi kar tecejo. enako sedaj kot prej. cas pa se vseeno zdi drugacen.
in zakaj bi delila izkusnje, ce ne zato, da bi vlila upanje.
knjige, ki so bile prebrane v tistih hudih casih so mi pomagale. bile so zgodbe s koncem, ki ga nisi pricakoval. bile so zgodbe, ki so govorile o zivljenju v zivljenju.
rada bi spomnila, da se vsaka se tako grozna situacija v zivljenju SPREMENI.
enako velja za dobre. vcasih se obrnejo v slabe in potem spet naprej v dobro. kolo minljivosti. kolo sebe.
vidim te sonce
se dvigas za menoj.
cutim tvoj zarek
ki me pogladi
da je vse pred menoj.
upanje si za slabe dni
sladkor kavi, ko se kisla mi zdi.
in nikdar pretezko
se ne zdi ti vstati
nikdar prelepo
da bi ne mogel
se vec dati.
Avtor: Nina on
maj 6, 2008
Teden nedelovnosti se je sprevrgel v presenecenje, ki si ga niti moja domisljija ni mogla narisati v mislih.
Sreda: ob nekaj cez 15 uro se prikaze dragi Jaime, greva na sushi v bliznjo restavracijo, oblizneva prste ob tako socnem okusu besed in hrane, ko ze zagledama Oscarja, ki parkira pred stanovanjem. pogled na uro razkrije 7 minutno zamudo, brz proti domu, se poslovim z Jaimejem in ze kot v navadi zakadim v objem mozeka.. hitiva, nameceva se zadnje stvari v kovcek in v avto. Zapelje naju Rodolfo, ura tiktaka, Oscar se pod pristiskom nasmiha in kmalu izstop pred metrojem, kjer cudno gledam(vedeti morate, da nisem imela pojma kam, kje, zakaj?!?!?!?!:)),Oscar z naspicenim pogledom zagrabi mojo dlan in brz v metro do letalisca. tam me nasadi na stol in pravi pocakaj. cakam..moj pasport je v njegovem zepu. cakam. prileti, mi nadene slusalke , zakrije oci in kmalu se vkrcamo na letalo. nic jasno, potujemo, se zabavava in plan mu odlicno uspeva. leteli smo priblizno dve uri in pol. slusalke, da ne slisim pilota kje smo, mi zopet zakrije oci in vodi ven. zlepljena z rokami, da ne padem,se kam zaletim, me pelje in ustavi..nic mi ni bilo jasno. obcutek pa neverjeten. ker sem prepletena z zaupanjem, mi je obraz krivilo v smeh in navdih ob tako popolno izpeljanem presenecenju je dajal adrenalina in srce je pumpalo kri kolikor se je dalo. zvijanje v trebuhu, biljon misli kje sem, kaj se dogaja???? uaaaaaaaaaaaau.
odpre mi oci, prime slusalke jih iztakne iz uses, snema s foticem film in pravi, Nina kje sva??? gledam okoli, na hodniku letalisca v delu kjer ni bilo veliko ljudi..srce , ki je bilo , kot da je slonje in skakajoce oci, ki niso mogle brati, le pile so slike divjine iz sten in sopihanje nemirnega diha so me usadili v tista tla. pogled v Oscarja, pogled v slike, pogled v Oscarja, zakrijem obraz, razen oci, neverjetnost se je zaiskrila:COSTA RICA??????
potem sem utihnila in obnemela. ne, ker se nikoli nisem kaj taksnega dozivela, na tak nacin…Oscar!
clovek, ki mi je pod kozo odlocen se dogaja prav zares na ravni, ki je moja logika ne more pozirati in me zbega obcutek, da kar se dogaja ne more biti res. prevec je lepo, p revec je dejavno , prevec se ljubi in vedno do sedaj je bilo le v filmih mogoce tako.
_______________________________________________
San Jose,glavno mesto. prispeva, najameva avto, ker je bila pozna ura se odpeljeva v prvi hotel, vecerjica, pivo in spanje. zgodaj zjutraj na zajtrk in pot pod kolesa proti mestecu na caribskem morju Lemoni. vmes se ustaviva in narediva 3 urno turo po dezevnem gozdu, kjer opazujeva papige, ptice, metulje, ob glasovih opic…
Lemoni, mestece, ki bi ga zapustila kmalu, ce bi naju trebuh ne ustavil in zeja.. nek pritaljen agres se naseli na zob custev, ki ga ne mores izbrisati, pogledi na ljudi, ki so nekje upehali se boriti z sistemom za denar, za lepe obleke…plocniki so okraseni z vrecami smeti, med katerimi se najdejo utrujeni, alkoholno napojeni ljudje, zleknjeni kot sardele drug za drugim. me prime, da bi potegnila fotic ven in posnela, pa me zagrabi morala, da to ni zgledno!!! hm.. najdeva nek kopalniski bar, kjer si prikuriva cigerete in pozuliva pivo. ob urnem debatiranju, ki je bilo drugacno, vam povem energija, nevidna sila, ki te povabi oziroma odvrne od mest, ljudi je tako prisotna in vcasih kot prava eksplozija. tu je bila nekompromisna in dajala tezo slabim mislim…ce bi najina veza ne bila zastavljena kot je, bi naju ze zajel temen oblak.. neverjetno, prav res, tako je vse skupaj eksperiment zivljenja in postalo nama je zanimivo.., ljudje naju niso pustili pri miru, prihajali so do najine mize in poprosali za cigarete, ki sva jih z veseljem delila. njihova radovednost je bila otroska, a lica prekurjena…tu so ljudje mesanih ras, telesa so misicasta iz genov crne koze pripeljane iz Afrike, Kitajske poteze oci so se edini dokaz nekoc prepljavljenega Lemoni-ja z njimi, pripeljanih sem, da so zgradili zeleznice… skok v trgovino, restavracije so bile zaradi praznikov zaprte. Oscar vozi, jaz delam sendvice.
stemni se, prispeva v blizino, kjer naju je cakalo pravljicno pocivalisce, ko se ustaviva ob veliki kovinski konzervi, kakor je izgledal prostor kjer jezdijo bike, konje. spogledava se in oba ob spoznanju, da si se tega nisva ogledala odpraviva-turisticno v notranjost konzervnega “stadiona”.mladi bik in otroci, ,ki ga izivajo z flurostencnim kosom blaga. ko se bik zapodi v izbranega, se vsi zakadijo na varno…najprej me je stiskalo, ppotem sem se umirila, ker ne mores spremeniti nicesar in jamranje, kako fustrirajo zivali ne pomaga. kasneje se pocasi prikazejo pravi bikovi lepotci z starejsimi jezdeci. nobene krvi in na koncu sem lahko normalno dihala. vsaj skrbijo za zivali, so negovane in mocne in zivijo na travnikih pod soncem, ki je tu za vse.
snedem koruzno palacinko z smetano in nadaljujeva. kmalu sva v Manzanillu, kjer se obrneva.1 km nazaj najdeva cilj Almonds&Corals se imenujejo hiske v sredini jungle ob rumenosivem pesku km plaz caribskega morja.
vstopiva in takrat me zopet stisne v trebuhu. dvignjene hiske, brez stekla, vse odprto, les, bele zavese, streha s palmovimi listi. najprej pred nama dve veliki postelji z belimi baldahini, bela viseca mreza na desni, na levi veliko ogledalo nad njim lunasta luc,ki so bile romanticno posejane po celi pravljicnosti, stopnica ,jakuzzi, hladilnik, kopalnica. saaaaaaaaaanjeeeeeeee!!!!! si padeva v objem in nadaljevanje je v zvezdah.
naslednji dan odkrivava dinamicno obalo, najdeva svoj zaliv, odkrijeva telesa in se ob sprehodu ujameva v jami ob morju z stropno luknjo skozi katero greje sonce in zepom valovajoce vode v tleh. zvok, prepleten z svigajocimi netopirji, pogledom na zevajoce korenine, ki se pletejo z zarki in kot z nozem zarezano linijo oceana na drugi strani naju posedi na kamen in s tisino se pogrezneva vsak v svoj svet…
naslednji dan naravni park, opice, metulji veliki kot obe dlani skupaj, v razprtosti kril zasijejo modro, ko se spustijo na cvet prestrasijo z sivo rjavimi vesastim izrazom, raki,,ki mrgolijo kot miljoni komarjev(so modri z oranznimi klescami,katerih ena je za celo dolzino daljsa)…snorkling ,videla sva dva morska psa, tista manjsa in na tisoce barvnih rib…juhuuuu. s colnom do mesteca….pozabila ime….kjer spoznava drevo NONI in opis njenih cudneznih vplivov, pa drevo iz katerih cvetov izdelujejo chanel No.5.
prijazen pogovor s crnim Fernadom naju prijavi na ogled najvecjih zelv. hitro v taxi in po avto na drugo stran zaliva, preden nama zaprejo vrata parka in nazaj. ob 21 uri prispemo na zeljeno destinacijo-plazo, ki jo varujejo volenterji in kjer delujejo raziskovalci, ki si zelijo boljsi vpogled v zivljenje najvecje morske zelve, USNJACE, ki meri do dveh metrom in nekajkrat po deset centimetrov…varnostni ukrepi:nic luci razen njihove rdece, tisina in v vrsti eden po eden…aha in nic fotografiranja. cakamo 5 minut, ko smo ze sli v akcijo. hitra hoja po cisti temi, ni ne lune ne odseva-popolna tema. stop in ko vodic posveti v to gmoto, ki koplje in brca pesek, da bobni sem samo strbunknila na kolena, ker kaj tako velikega, popolno drugacnega pa se ne….ljudje ta med njimi se majhna zelva 1meter in 63cm velika in to brez merjenja glave in repa, samo oklep je kraljica, ki ji je res le najvecji ocean lahko dom…uaaaaaaaaaaau!!!! ne vedo tocno kako dolgo zivijo, cez 150let. samica polozi okoli sto jajc in izmed njih se jih 70%izleze a le eden iz gnezda docaka starost..NORO,HA?
njena posebnost je oklep, ki ni kot pri drugih zelvah ampak je kot usnje,trdo usnje. ima aerodinamicno obliko in se potaplja do 200m globoko, da se izogne belemu morskemu psu ali da lovi hrano…njen oklep je kot bana!
prvo zelvo smo videli, kako je ustvarjala fake gnezdo in pocasi odplavutkala v morje, drugo,kmalu zatem, pa kako je izdolbla pravo gnezdno v obliki cevlja in vam povem taka natancnost in senzibilnost gibanja….potem kako je legla jajca in zakljucili noc.
pa dan v Panami v Boca de Torro, snorklanje in delfini, pa najden velicasten karakol, med do sedaj nabolj koralno bogatim dnom, kar sem jih videla(res je da se nima toliko videnih izkusenj), zamuda imigracije in tako vrnitev naslednji dan po izhodne stemplje…..
nekje vmes obisk indigenos Bribri zenske, ki nama je povedala in dala za okusiti vse kar se da o cokoladi in izpovedala nekaj zgodb iz starega zivljenja praselcev, pa kako pomebna je bila cokolada, in se nekaj drugih zelisc…drug svet, drugo rastlinje, druga vlaga, drugacna telesa…se nikdar ne konca, ta svet je raznolik in neskoncen v spoznavanju da ni konca ucenja, pridobivanja novih oblik v katere spravljas misli.
ne morem izoblikovati koncnosti kdo sem, le kako. z novim dnem pride nova jaz. pride nov ti..kako lahko sploh rastes in se ucis ce se dolocis kdo in kaj si. nic nisem!
kot filter, transparentnost skozi okolico, ob ljudeh, v pokrajinah..pod zvedami in se nekaj vam povem.
Preden sem spoznala Oscarja me je obiskal skorpijon 3krat.tokrat ob zelvah sva zrla v nebo, z vsem velikim v nama, zrla v ozvezdje skorpijona…pecat je zemlja, pecat je nad zemlja in edina moja naloga je ne pasti v pretvezo majhne, ozkovidne cloveske omejenosti.
