DOM

kje so sijale iskre iz oci ljudi moje mladosti, da jih videti nisem znala tako, kot si ogledujem jih sedaj???

kam te pripelje na tisoce km, na tisoce nepoznanih ljudi, tuj jezik, druga barva nad zilami krvi drugega temperamenta in navad?!?!?!?

nazaj domov, da vidis se bolj kaj si iskal, cesa si se bal…moja pot od nedeljskega samevanja, ko je ljubljeni Oscar zapustil kontinent in sem po dolgi voznji z solzami obracunavala z slapom misli, postaja pravi vulkan spoznanj in izjasnitev kdo zares sem. pred eno uro sem prisla s sprehoda z Volkijem, se pred tem sem sla laufat pod tem zgocem soncu in v stanju, ko ti cesta umiva notranjost glave in misice stiskajo obcutke v ekstazo se je hmelj, ki me je ogradil nekje na sredini gmajne ustavil in za cas, ,ki bi ga ura verjetno omejila z sekundo, videla bistvo zivljenja. jasno mi je kaj zelim, kaj potrebujem, kaj me zalosti, razjezi, kaj osrecuje in motivira. vse te odgovore poznam… in prisla mi je jasnost, kaj pricakujem od partnerja, da me spominja o mojem jedru, kjer so vsi ti odgovori, da mu lahko zaupam strahove in da o njih razpredava na kavcu..potrebujem podporo, ki me hrani v trenutkih izgube tega jedrnega spomina…ja,ja. in najboljse, to je le en mali del, ta velik je obdan z nasmehi, ki jih sipama drug v drugega ko pocneva stvari, ko raziskujeva ali enostavno leziva, se ljubiva…
ker kaj je zares pomembno v zivljenju???? soociti se z strahovi, s seboj, sprejeti tisto ,kar te spravlja v zadrego ali v nasprotje srece….in s kom bos to pocel??
vemo, da nikogar zares ne potrebujemo, nekoga posebnega si vsi le zelimo in hocemo. taksni smo in zaupanje v vezi z nekom, ki ga dojemas za tako redkega in v meso in duso zarezanega je enako kot vlivanje trdnih temejev v zemljo, ki je se del necesa drugega, potem lahko pa nad tem ustvarjas nadstropja,levele, zivljenja, mocnega v vezi, nezlomljivega od drugih…
ne moremo nikoli kriviti drugih, da so nas urocili, premamili, lahko si le priznamo, da smo z navezo cez oci sli cez most brez ograje. vsi vemo kaj se dogaja, kaj preti…

nas vidim kako razlagamo zelje iz belega sveta in kako hodimo po meji in se dotikamo temnega.
kako preprosto bi bilo biti ponosen nase, na svoja dejanja, ce bi si priznali.
nimamo napak , imamo paleto razlicnih tipal radovednosti na telesu, ki je nasajen na prikljucek nenehne zelje po cutenju, prilivanju sveze vode. vsak svojga, vsak malo drugacnega. vendar v vezi z nekom, z leti, ki so sedaj v meni se tehtnica obraca na dolgoletnost, na globino in na “lov” na zaklad do svoje nove,lastne druzine. iscemo nekoga , ki bo ohlajen z vetricem nasih misli in razmisljan in se bo stal pred njim in se hladil z veseljem in z zanimanjem, kako je lahko ta vetric tako nezen, lep, poseben, izjemen z vsemi svojimi drugacnostmi, da nocem pred drugega, da ne nocem vec brez njega…
aha, ja ,ja. je to zenski pogled, ali tudi moski razmisljujoc pogled?!

samo z spoznanjem strahov, se lahko v prihodnosti izognemo dejanjem, ki bi nam odvzele nas zaklad in ga ranile..
strahovi so tisti, ki se opogumljajo pod vpivi alkohola, drog, drugih vplivov in te spreminjajo v nekaj ne vec lepega, ne vec prijaznega ali ljubeznivega…
o tem razmisljam in kako bolj postati svoje sonce, usmerjena vase s pogledi na okoli mene svet in ljudi, se ucim…brez besed, brez vprasanj mi ne gre, to je moj nacin.
in kaksna nagrada, ko mi prijatelji povedo kako moje gradbisce dobiva lepo obliko, da zari in postaja lepse. to gradbicse sem jaz, moja zunanjost, ki jo boza nevidna notranjost.
hvaleznost, ta obcutek je nagrada, ki me vzdigne pod nebo, da se pocutim kot sam triglavski vrh, z objektivnostjo na svet, ki je mravlji odvzet…

cmok…
fak, slike mi se vedno ne gredo gor!!!! jao, jao, me zalosti, ker sem bila na spilu s Tabujevci, ja,ja…noro je bilo, kot nekoc…v glanem slike so nekatere kar kul in je skoda, da jih ne gre deliti, pa se marsikaj drugega se je nabralo. upam, da se kmalu uredi, do takrat naj vas besedna slika zadovolji.
se en, cmooooooooooooook

vrzi name, ta kamen

kotalikas ga med prsti, gledas z nestrpnimi ocmi, pricakujes. vame pa se zatira jeza in nekaj nelepega, ki je val tvoje notranje zamere. kako naj nadaljujem, se obrnem vstran?!

ce te vidim, te poznam in seveda ti moram stopiti ob stran!!!

prijateljstvo,tista druzina , ki se izbira. pride in vcasih, velikokrat gre. krvna druzina naj tolce, razbija, objema al ljubi je ena in tista, ki vrat ne zapre..je nekaj kar ne pretrga vrvice in te ne pahne zares nekam dalec stran. se vracas v njo po dolgem po crez, v zilah ti vre in spremlja vsak gib, ki kot ogledalo strmi v tvoje nove poti z starimi navadami poznanih ljudi..

in ko kdo zacveti se prijatelji zberejo, vcasih oberejo, spijejo, krepijo pogum in te mocnejseg naredijo.

druga druzina pa vcasih ne da poguma, ko najbolj potreben si ga. se zanese na nekoc, ki je poln zmot in prevec vsakdan jih zmoti v pogledu na sedaj..

pa vendar da ne bo krivice. dolge vezi se naslonijo na navade in zmote. jih tezko pozabijo in v sibkosti kot kost uporabijo. se mi zdi, da potrebujem sama nasvet. sicer tak enostaven, da mi ne skravzla las.
recimo da bi se pogosteje spomnila na nove zacetke, ki si jih sama zelim, da drugim enako pravico dovolim in opogumljam te sanje, ce res sama verjamem vanje. ker se tolikokrat zgodi, da padem iz enega zivljenja in se prebudim v drugega, kjer vlada druga miselnost in veste ta ni okoli, v drugih. je v meni in v moji prelepi mehkolasni glavi/ci.
v eni si pripenjam lesene grcaste kolobarje na kolena, vodoravna cesta se steza na makedamsko cesto v hrib, nimam casa- besedna veza se kot konec zdi in sploh ni zore, ki bi dvignila tezko temno zaveso in odkrila ta svet vmes, ki se dotakne balonckov srece, skozi vse z dobro usmerjeno voljo,potrpezljivostjo, ki odgovore da, sama brez nepotrebnega lovljenja in miselnega ustvarjanja, v drugi strani ene utezi- spet moje zlate glave/ice.
ko ves da zmores vse, se postavi pred nos se ena ovira, mati zdrave roke, ki se vcasih v pritisk spremeni, ker otrok zivljenja ne zagrabi kot zares tistega edinega in se strahu ne znebi..
in moji sladki luckasto obliti cokoladni ljudski dihalci se vam ne zdi da strah iz nicesar ni, da je prazen zrak, ki ga krepimo, ker nam premagati ga zgradi tako cast, da se poklonimo samim sebi, ampak kaj ,ko je vcasih prevelik in premocan(brez rok, glasu, telesa, stopinj, doma) in se ne premaknemo v nobeno stran. samo ponavljamo vsak dan en in isti obrambni zvar!!!

pomagajo mi kilometri, ki jih stiskajo podplati nazaj, da prehitim misli in najdem most na drugo stran. vcasih me beseda ko jo pisem navda z spoznanjem kje se lovim in kaj zares naredim.

in zdaj pisem v en dnevnik le stvari , ki jih naredim v dejanju in ne v miselnosti…imam namrec se kup zelja o tem kaksna sem in kasna je moja prihodnost, njen dan…in brez dela ni nic, z malo dela bolj mali dar, s predanostjo pa se baje dotaknes pravega zlata. in jaz, bi se zlatila!!!!

pakiranje

En kovcek je ze napolnjen. V njem so zlozene konzerve, zacimbe, pijaca, darilca, preproga,sali…Pizdarija..stvari se ne nehajo..Vzela bova 3 velike kufare s sabo!!! Norca!! ampak ni druge..cote v enem ,se nekaj daril in stvari v drugih dveh in konec..

Moje navdusenje je ze v Oscarju.. v petek ob 10 je letalo, vendar se v Gradc naslikava sele ob 13.40. Fock, kot rece Oscar, dolga bo voznja..cakanje v Frankfurtu-eh…najbolj mrzim check in-e..pa klimo v letalu…kok naj pristanem lepa, ce mi bo ta zrak posesal vso vodo iz koze, navil belocnico na omamljeno rdeco in potem naj napeta in zdrava skacem okoli!!! eh,eh…

v petek sva naredila zabavo, so prisli ljudje, se najedlii, napili, nacvekali in naplesali do 4 zjutraj, potem sva se sla malo sama plesat v klub in domov na kavc ceblat. se nama ne ustavi, ko zarola!!! ja,ja…

tole sem napisala v casu 5 ur. ne gre mi. edino kar vem je, da cutim, spet ,kako dobra je ta poteza da grem domov za nekaj casa. kako dober prestanek za vezo bo ta cas. potem ponovno zblizanje s prijatelji, ki jih RES pogresam in zagon za naslednjih 7 mesecev, ko si moram najti sluzbo v D.F.-u..

enostavne stvari, sanjarjenje je na polici, plani prav tako.

javil se je stari prijatelj iz Colorada, lepo je spet imeti stik in se spomniti za nazaj..ja,ja..madona je bilo divje potovati…zdaj mi je privrelo!!!!

hm,hm,hm…

moski in zenska

simbioza, nasprotje.

noc prebuja enega, dan pa drugega. ne hodita v isti korak. zlivata se sencno in navidezno v eno. prav zares pa ostaja vsak svoj. manire, olike, vedenje so kot okvir sliki, okvir karakterju..delass, kar delajo drugi tebi..oz. delaj, kar zelis, da delajo drugi tebi!

vedno me najprej zamika lazja pot.izbira po moznosti ne dela..hm..dragulj je ta moja glava, ki se vedno bolj zaveda neumnosti.. pomagajo ji pisane modrosti, pa izkusnje..ampak ta sedanjost je krempelj tigra, zivali ,ki jo obozuje.lepa je, popolna, vedno in povsod, a cena je rana, dokaz da si tu..in kako za vselej sprejeti v-pogled, ki si ga spoznal za pravega ..kako prisiliti dvojnost lastne narave, da ze pusti vecna iskanja in se raje usede ter uziva..v najlepsih razmerah kdaj zeljenih, se ti pri potecenem casu zavrti in moras zaceti drezati tja,kamor ljudje odlagamo smeti…

kaj pomeni biti clovek..ceprav smo iz 90 % vode, nas tistih 10 oddaljuje od enosmernosti. da bi drli kot voda cez skale, lle naprej, vedno le naprej. tako pa delamo kroge, pa zavijamo v skrajnosti in sploh smo si ustvarili pod besedo nepotesenost pravi neizbezen ideal. neosvojivo je najbolj privlacno.

kaj pa je pod to obleko hitrosti, ki take neumnosti skriva in rojeva?!?! nic!! mir in zadovoljstvo. da je vse prav in da si lahko vzames cas. da nic ni vredno razbijanja glave in divjanja neurnih stresov pod kozo, ki kmalu udarijo na plano in ti zaznamujejo obraz. potem se sklenes z ogledalom, meces dokumete v steno in negujes jezo z slepim upanjem da je resnica iluzija. kako smo obrnili resnicnost in si jo pljunili v obraz.

sta moski in zenska res tako drugacna?! ja!

in prej ko to sprejmes, prej lahko gres kamor si bil skozi namenjen.opazila sem da je nekaj kar me lahko vrze iz tira in sicer stvari ljubega, ki jih ne najdem v primerah svojega zivljenja. vse se identificira z lastnim. tuje z svojim..to je neizbezen proces, ki mu pomagajo do siritve knjige, ,ki te spominjajo, da obstajajo stvari, ki jih nikoli ne bos razumel, zacutil. je drugost reakcij, pogledov, razmisljanj in takrat se moras opreti na nekaj..in to je tvoja vera!!! ja, spomni se na ljubezen, zakaj si v vezi, ker pricakujes, ali ker ljubis???in ce ljubis, zakaj je tezko…vsak se kdaj izgubi, pa mu ljubezen nekoga dvigne glavo in ga potisne naprej. in kar dajes-dobis.ce ne od drugih od sebe. dobis mir in spostovanje, ki kot veriga vlece za sabo poglede.

in potem se zgodi , da gres po ulici in ne mores spraviti nasmihanj iz obraza. ker si cist!!ker ugotovis, da se dajanje sploh ne neha ali prazni ampak polni in ga je vse vec.

so mi rekli, da je to le v filmih..pa ni tako.

slisim glasbo in gledam ogenj v kaminu, ko njegove ustnice drsijo po mojem vratu in mi ob vrhuncu operete ali balade zasepeta LJUBIM TE, s takim pogledom, da me strese , ko roj metuljev s perutnicami prereseta telo.

zato sem  sedaj zabelezila sebi in se komu v spomin te trenutke ko mi misli nasedajo v strah. zbudil se je strah, kaj pa ce vse to izgubim…normalen strah, ampak me dela nemirno in ne prinese nic..razen morda dokaz kako ti je mar, kako globoko si v tistemu, kar bi rad priklenil nase..ampak to je edina dobra plat.

in zdaj me caka trdo delo..veselim se ker vem da zmorem v lahkost nazaj, ampak jezi me dejstvo, da sem sla nazaj…no,ja…

vsak dober sportnik mora trenirati. tudi dobro zivljenje zahteva svoje treninge od cloveka…pa pojdimo svicati!!!

lalalalala, jihhhhhhhhhhhaaaaaaaaa!

CMOOOK