vrzi name, ta kamen

Avtor: Nina on junij 25, 2008

kotalikas ga med prsti, gledas z nestrpnimi ocmi, pricakujes. vame pa se zatira jeza in nekaj nelepega, ki je val tvoje notranje zamere. kako naj nadaljujem, se obrnem vstran?!

ce te vidim, te poznam in seveda ti moram stopiti ob stran!!!

prijateljstvo,tista druzina , ki se izbira. pride in vcasih, velikokrat gre. krvna druzina naj tolce, razbija, objema al ljubi je ena in tista, ki vrat ne zapre..je nekaj kar ne pretrga vrvice in te ne pahne zares nekam dalec stran. se vracas v njo po dolgem po crez, v zilah ti vre in spremlja vsak gib, ki kot ogledalo strmi v tvoje nove poti z starimi navadami poznanih ljudi..

in ko kdo zacveti se prijatelji zberejo, vcasih oberejo, spijejo, krepijo pogum in te mocnejseg naredijo.

druga druzina pa vcasih ne da poguma, ko najbolj potreben si ga. se zanese na nekoc, ki je poln zmot in prevec vsakdan jih zmoti v pogledu na sedaj..

pa vendar da ne bo krivice. dolge vezi se naslonijo na navade in zmote. jih tezko pozabijo in v sibkosti kot kost uporabijo. se mi zdi, da potrebujem sama nasvet. sicer tak enostaven, da mi ne skravzla las.
recimo da bi se pogosteje spomnila na nove zacetke, ki si jih sama zelim, da drugim enako pravico dovolim in opogumljam te sanje, ce res sama verjamem vanje. ker se tolikokrat zgodi, da padem iz enega zivljenja in se prebudim v drugega, kjer vlada druga miselnost in veste ta ni okoli, v drugih. je v meni in v moji prelepi mehkolasni glavi/ci.
v eni si pripenjam lesene grcaste kolobarje na kolena, vodoravna cesta se steza na makedamsko cesto v hrib, nimam casa- besedna veza se kot konec zdi in sploh ni zore, ki bi dvignila tezko temno zaveso in odkrila ta svet vmes, ki se dotakne balonckov srece, skozi vse z dobro usmerjeno voljo,potrpezljivostjo, ki odgovore da, sama brez nepotrebnega lovljenja in miselnega ustvarjanja, v drugi strani ene utezi- spet moje zlate glave/ice.
ko ves da zmores vse, se postavi pred nos se ena ovira, mati zdrave roke, ki se vcasih v pritisk spremeni, ker otrok zivljenja ne zagrabi kot zares tistega edinega in se strahu ne znebi..
in moji sladki luckasto obliti cokoladni ljudski dihalci se vam ne zdi da strah iz nicesar ni, da je prazen zrak, ki ga krepimo, ker nam premagati ga zgradi tako cast, da se poklonimo samim sebi, ampak kaj ,ko je vcasih prevelik in premocan(brez rok, glasu, telesa, stopinj, doma) in se ne premaknemo v nobeno stran. samo ponavljamo vsak dan en in isti obrambni zvar!!!

pomagajo mi kilometri, ki jih stiskajo podplati nazaj, da prehitim misli in najdem most na drugo stran. vcasih me beseda ko jo pisem navda z spoznanjem kje se lovim in kaj zares naredim.

in zdaj pisem v en dnevnik le stvari , ki jih naredim v dejanju in ne v miselnosti…imam namrec se kup zelja o tem kaksna sem in kasna je moja prihodnost, njen dan…in brez dela ni nic, z malo dela bolj mali dar, s predanostjo pa se baje dotaknes pravega zlata. in jaz, bi se zlatila!!!!