DOM

Avtor: Nina on junij 28, 2008

kje so sijale iskre iz oci ljudi moje mladosti, da jih videti nisem znala tako, kot si ogledujem jih sedaj???

kam te pripelje na tisoce km, na tisoce nepoznanih ljudi, tuj jezik, druga barva nad zilami krvi drugega temperamenta in navad?!?!?!?

nazaj domov, da vidis se bolj kaj si iskal, cesa si se bal…moja pot od nedeljskega samevanja, ko je ljubljeni Oscar zapustil kontinent in sem po dolgi voznji z solzami obracunavala z slapom misli, postaja pravi vulkan spoznanj in izjasnitev kdo zares sem. pred eno uro sem prisla s sprehoda z Volkijem, se pred tem sem sla laufat pod tem zgocem soncu in v stanju, ko ti cesta umiva notranjost glave in misice stiskajo obcutke v ekstazo se je hmelj, ki me je ogradil nekje na sredini gmajne ustavil in za cas, ,ki bi ga ura verjetno omejila z sekundo, videla bistvo zivljenja. jasno mi je kaj zelim, kaj potrebujem, kaj me zalosti, razjezi, kaj osrecuje in motivira. vse te odgovore poznam… in prisla mi je jasnost, kaj pricakujem od partnerja, da me spominja o mojem jedru, kjer so vsi ti odgovori, da mu lahko zaupam strahove in da o njih razpredava na kavcu..potrebujem podporo, ki me hrani v trenutkih izgube tega jedrnega spomina…ja,ja. in najboljse, to je le en mali del, ta velik je obdan z nasmehi, ki jih sipama drug v drugega ko pocneva stvari, ko raziskujeva ali enostavno leziva, se ljubiva…
ker kaj je zares pomembno v zivljenju???? soociti se z strahovi, s seboj, sprejeti tisto ,kar te spravlja v zadrego ali v nasprotje srece….in s kom bos to pocel??
vemo, da nikogar zares ne potrebujemo, nekoga posebnega si vsi le zelimo in hocemo. taksni smo in zaupanje v vezi z nekom, ki ga dojemas za tako redkega in v meso in duso zarezanega je enako kot vlivanje trdnih temejev v zemljo, ki je se del necesa drugega, potem lahko pa nad tem ustvarjas nadstropja,levele, zivljenja, mocnega v vezi, nezlomljivega od drugih…
ne moremo nikoli kriviti drugih, da so nas urocili, premamili, lahko si le priznamo, da smo z navezo cez oci sli cez most brez ograje. vsi vemo kaj se dogaja, kaj preti…

nas vidim kako razlagamo zelje iz belega sveta in kako hodimo po meji in se dotikamo temnega.
kako preprosto bi bilo biti ponosen nase, na svoja dejanja, ce bi si priznali.
nimamo napak , imamo paleto razlicnih tipal radovednosti na telesu, ki je nasajen na prikljucek nenehne zelje po cutenju, prilivanju sveze vode. vsak svojga, vsak malo drugacnega. vendar v vezi z nekom, z leti, ki so sedaj v meni se tehtnica obraca na dolgoletnost, na globino in na “lov” na zaklad do svoje nove,lastne druzine. iscemo nekoga , ki bo ohlajen z vetricem nasih misli in razmisljan in se bo stal pred njim in se hladil z veseljem in z zanimanjem, kako je lahko ta vetric tako nezen, lep, poseben, izjemen z vsemi svojimi drugacnostmi, da nocem pred drugega, da ne nocem vec brez njega…
aha, ja ,ja. je to zenski pogled, ali tudi moski razmisljujoc pogled?!

samo z spoznanjem strahov, se lahko v prihodnosti izognemo dejanjem, ki bi nam odvzele nas zaklad in ga ranile..
strahovi so tisti, ki se opogumljajo pod vpivi alkohola, drog, drugih vplivov in te spreminjajo v nekaj ne vec lepega, ne vec prijaznega ali ljubeznivega…
o tem razmisljam in kako bolj postati svoje sonce, usmerjena vase s pogledi na okoli mene svet in ljudi, se ucim…brez besed, brez vprasanj mi ne gre, to je moj nacin.
in kaksna nagrada, ko mi prijatelji povedo kako moje gradbisce dobiva lepo obliko, da zari in postaja lepse. to gradbicse sem jaz, moja zunanjost, ki jo boza nevidna notranjost.
hvaleznost, ta obcutek je nagrada, ki me vzdigne pod nebo, da se pocutim kot sam triglavski vrh, z objektivnostjo na svet, ki je mravlji odvzet…

cmok…
fak, slike mi se vedno ne gredo gor!!!! jao, jao, me zalosti, ker sem bila na spilu s Tabujevci, ja,ja…noro je bilo, kot nekoc…v glanem slike so nekatere kar kul in je skoda, da jih ne gre deliti, pa se marsikaj drugega se je nabralo. upam, da se kmalu uredi, do takrat naj vas besedna slika zadovolji.
se en, cmooooooooooooook