cas je za akcijo

Avtor: Nina on julij 21, 2008

Da mi kdaj ne bo zal!!

za nikomur, za nicemer, za seboj!
Prispela sem v Frankfurt, ustavljena na letaliscu zaradi cilja, ki ga zelim doseci,pa mi ure kako letajo jeklene ptice narekuje CAKANJE.DOOLGOOOO!
Kam me nesejo misli, na vse strani. nimajo obstanka. imele so ga nekoc, za neko obdobje. Zacela sem brati Siddharto(jadri moje srce se polni in ti si kriva za to.hvala za kup knjig.:) in sem ze navlecena od besed, se bolj kam merijo in kako utripajo v meni, ko jih pozrem. listi so prehitevali glavo. nekaj vec razume to. in kje sem se prej obotavljala?!
pripravljala na nekaj, kar sledi. ker ce sem ze zacutila odlocitev, ki pa mi je prikrita, vsaj razumu in custvom, potem sem na poti necesa, ob kar se riba Siddharta. pravijo, dobis kar potrebujes. in odgovori so ,ce imas vprasanja. vsaj namigi. kam,kje in zakaj ne!
Trnova pot, trpljenje in vzgon srecnega vetra. nasprotje. eno ,ne obstaja brez drugega. in logicno je, da je potem v glavi nic. le zakaj bi sprejeli nic?!?!
ko pa lahko imamo vse! A je zmeda. nekam smrdi vse, ko se pozenes v vse. nekaj pika in grize, prsti so ozuljeni in nasmeh je grenak.(le nasmeh je bolj grenak,kdo je ze prepeval to? drzajeva???ja ja. nekaj iz casov, ko so gentlmani se odpirali vrata, gosposkim damam, ki jim ni kolicina denarja vzdigovala pete ampak ponos,zavednost, da so zenske in to zelo pomembne, tisti vezni clen, ki ga moske horde lovijo, da se v popolnost prebudijo.

nisem zmogla vec naprej. korak je bil predolg in jezik presuh ,da bi poklicala. sesedla sem se na klop, priprla oci in zrla le v popacene postave, ki so se prepogibale in pobirale, plezale s tekocimi stopnicami proti zgornjim etazam, zlobudrale zaposlenim na drugi strani pulta ali nepremicno lezale. en kot, ena druga poza.
v wc-ju je cuden vonj. toalete majhne in stisnjene, polozila sem prevec papirja na obroc skoljke,si sezula cevlje in jih zamenjala za bolj udobne in si vzela nekaj, v temnini, osamevanih minut. na nic nisem mislila. bila zadovoljna in potesena. ni se mi utrnila ena zelja, ena sla po raziskovanju ali po necem vec. a nekaj minut za tem je vse to odslo. premisljevala sem o,o,o,o,necem, kar bi rada vrgla iz sebe. o necem kar me dusi in se sama v to past lovim. imenuje se pricakovanje in zahteva tega velikana je moj mlin na veter, ki se vrti brez vetra. ima spomin.

zenske smo necesa vredne in to ni DENAR!!!! smo bele pike na travi. tam bi bilo bolje biti zelen.ampak ne me hocemo belo!!! pa saj res.kdaj in ce se sploh kaj naucis!!!???

ker beri zgodovino, poslusaj jo iz ust staresine, gledaj jo iz blizine, nije! nije poti, ki bi ucila,da bi kaj naucila. samo tisti, ki ubirajo po svoji pameti nekaj zgradijo, si nekaj podarijo. kdo ce ne sam,bo naredil naslednji korak. kdo me bo objel, res objel iz dna duse srca,ce ne tista ista roka ,ki te udari, takrat ko ze itak pades na tla. SAMI!!!lastna roka je metla in smet!

jaz pa bi rada bila poet. in bi se rada ucila brez da trpim, brez da sem nemir.

da lahko bi beseda, ki jo zapisem zarisala ta moj svet jasno in naglas. ker vec od tega ne poznam. zelim si iz dna srca imeti moc vecjo od preteklega dejanja. in dobre misli nasajene v mozganih, brez da jih lovim in iscem.

rada bi bila dobrega srca. navzven!