Arhiv za december, 2008
Avtor: Nina on
december 25, 2008
zdej, zdej bom zaprla oci…utrujena in srecna!
Vecerja pri Floresovih s stricem, teto, babico, atijem in mamo, bratom, Oscarjem in menoj. Po vecerji, ki je bila sestavljena iz juhe iz rakcov, potem rakcove tortilje v omaki mole z algami(spoky temno zelena barva odlicnega okusa, rahlo pekocega zakljucka), bakala golaz(bi nina imenovala to jed) s krompirjem, zelenjavo in bakala.. pa se puranji odrezki na prst debeli, v svetlo oranzno barvni omaki, zraven pa se v sladki beljak odeji jabolke..zelo nenavadno in njami njami okusno. za sladico tipicen kruh s sadjem, medenjaki, lesnikovo pecivo, sladoled..gumbi so nam pokali pod trebuscki prav tako je pokal smeh ob odpiranju daril!!!:) juhu, obozujem ta cas…
ura je skoraj dve zjutraj.imava obisk starega prijatelja in nato sledi se neko rajanje pri drugem prijatelju v njegovem baru…kateremu se bom odrekla, ker me spanje ze `posteno pece!!!
Jutri pa na dopust. Tuba gre z nama he he he..letimo v Chetumal, nato pa nadaljujemo z avtom v Beliz in Honduras na osamljeni otok, kjer ni cest, avtomobilov…potapljaske pocitnice vse tja do 11.01… komaj komaj cakam..
Naj nam bo postlano 2009 z vsem v kar vlagamo. naj bo obrestovano, da bomo zeli sejano in pili trgano!!!! what comes around goes around!!! in a best possible way!!!
Vsem, ki pridete na to stran naj se vam odprejo kanali katere puscate zaprte, klicite prijatelje, objemajte ljudi, delite lepe besede in ne izgubljajte casa za negativo!!!
poljub iz najlepsim mest, ki so prebujeni v meni..
lahko noc in se beremo v novem letu…
Nina, Oscar in Tuba!
Avtor: Nina on
december 20, 2008
Oscar je dolgo sanjal o tem maratonu..sproscenost, njihov sloves…ni kaj posebej za povedati, kot kar ze veste..:)
priletiva v Mijami, ko zaradi cakalne vrste zamudiva letalo in cakava na naslednjega 7 ur… za znoret, s to vizijo v glavi, kako sva na plazi, pijeva koktejl in samo buljiva v nekaj novega s siroko odprtimi ocmi… pa nisva.. jaz grem v trgovino in nakupim revije in sladkarije, ki me vsaj za nekaj trenutkov spravijo v boljso voljo.. Oscar mi zaspi na ramenih medtem , ko mu prebiram Aladina, ki mi ga je med poplavo drugih dobrih knjig za v kovcek dala Jadri.
Koncno prispeva v Monte bay na zahodnem delu otoka kjer ugotoviva, da je Nina zapravila prevec dolarjev in ne more placat vize, kartice pa ne pomagajo… pa me mal pridrzijo, da se Oscariño odpravi v bliznjo poslovalnico in cel zdelan ob 11 zvecer prikaze svoj malo nejevoljen izraz in jo pihneva v taxi in po 1.5 ure prikazeva v Negril, v hotelu Tree house, kjer se spakirava v sobo in razlekneva… naslednji dan hitro v akcijo s koraki do plaze, UAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAU barve , spet barve, ki jih ponudi Tulum(ga neprestano omenjam , vem)a se bolj svetlo turkizno… neverjetno.. omamljena pocasi do prijavnic pa po vreco s stvarmi,ki ti jih podarijo za tekmo… Oscar je bil mal zivcn, ja ja…no, ni glih priznal, ampak se v zivljenju ni letel 42 km in zadnje 10 dni nisva glih sportno blestela..a vendar zdej sva tu in pripravljena na izziv.
Osvezila sva se s pivom RED STRIPE, svi ga pijejo, tukaj tud vsi kadijo in seveda neprestano prodajajo..pridejo do tebe in RESPECT;MAN!!!! ali JA MAN!!!! za umret od smeha,kot v filmu :)… nisva veliko zapravljala, zvecer sva sla na vecerjo za vse sodelujoce v maratonu ogromna pasta party(seveda sem pozabila fotica, ja ja) tam sva se nabutala z odlicnimi in raznovrstnimi testeninami, pa hitro ob 20 v posteljo…A kot za hudica, je prav tist vecer imel en komar zabavo okoli najinih uses, mal sesal vecerjo iz naju in prizgal zaskrbljene jeze…no od spanja ni bilo veliko..ob 4 se zbudiva, posesava nekaj pomaranc, ki so jih pripravili v hotelu in ze sediva v kombiju,ki naju je zapeljal do mnozice nasmejanih in komaj cakajocih tekmovalcev..se vedno zaviti v globoko temo so zareli obrazi ob premikajocih, svetlecih plamenov iz bakel..,na desni je bil visok oder z regi bandom(seveda) in afriskim plesom etiopijsko izglednih plesalk…super vzdusje, pok in gremo…ob cesti bendi, muzika, pijaca, navijaci.JUHUUUUUU…16 km sva tekla skupaj, potem sem jaz morala obrniti za 21 km, ljubi je tekel dalje zadrla sva se se le I LOVE YOU, se zasmejala in obrnila prsni kos stran od iste smeri..Tako zabavno se ni bilo med tekom celi cas nazaj sva se smejala, govorila z ljudmi,…potem soncni vzhod na najini desni je bil vijolicno rdec, cist nerealen se je dvigal nad junglastim zelenjem v daljavi…UAAAAAAAAu , se enkrat.
prisla sem na cilj 2 uri in ena minuta, nc prevec utrujena, edin stara se ne cist poceljena kita v kolenu je spet skelela in mi vzela korak takoj,ko sem se vsedla na stol tus sotora..kjer so te namakali v hladne gobe , ti svezili pregreto telo.. potem sem vzela banano, pomaranco in pivo..ja ja..kokos ni prisel do mojih ust, pivo pa, ja ja..odracala sem do hotela(je bil blizu po plazi) se, preoblekla vzela fotic in ga sla cakat na cilj…po 3 urah in 56 minutah je priletel, nasmejan s svojim Jamajka trakom v glavi in po osebni slavi ki sva jo pila, se ohladila, najela motor in odbrzela v notranjost raziskovat tiste slapeke in cudovito naravo. slikce bodo pokazale, ja ja
kljub utrujenosti, nisva mogla v posteljo, pod zvezdami ob valovih sva si objeta enga prizgala,zmagoslavnega in jaz sem pela on pa me stiskal…uaaaaaaau, se enkrat .
naslednji dan je bil dovolj za nekaj ogledov po plazi, se zadnje kopanje in na letalisce..
medalja je moja prva ta prava in je vredna.Pot,po kateri peljejo hitri koraki v teku, misli so edinstveni in ceprav na samem maratonu misli ni, dvomov ni, le zelja in uzivanje, je tek pred tem vse druga…zdej zelim 42 km…in vem, da mi bo uspelo!!
Bozic je tu…vceraj smo imeli prvo posado(zabavo), kjer smo se malo obdarili(s prijatelji), jedli slovansko kubinjo jupi!! in na koncu tepli piñado(tak iz lepljenega papirja zvezda polna sladkarij, kjer s prevezo cez oci tolces in poskusas zlomiti to piñado in potem snesti sladkarije..Oscar je zmagal, verjetno ker sem vedla , da notri ni cokoladnih zadev hi hi hi…zaspala sva ob 5 zjutraj, se on 9 zbudila, on je sel v sluzbo, jaz s Tubo v park, mal pisala, spet zacela brat Siddarto in potem se sama sla mal delat v restavracijo…zdej sem tu, Tuba caka, vecer bo miren in upam, da se Oscar kmal vrne, da mu ne bo treba predolgo delati(fak, je priden) in se lahko spet stiskava, ker taki pac so dnevi po zabavah..razvleceni in zelnji topline…
jupi,Nina malina
slik se ni gor, me neki heca, jutri bodo…
Avtor: Nina on
december 3, 2008
Ena lepa pomlad nas caka za zimo…za njo eno lepo poletje…za njim ena lepa jesen…za njo ena lepa zima…in se ponovi.
Ne preostane mi kaj dosti razen , da se zopet veselim!
Ves, vcasih ne morem spat…ko me nekaj v trebuhu zalomi in mi glava ne najde zakaj, ali pa strah, ker ne razumem od kod in kam vodi ta svet nespoznanj …takrat bi rabila, da me nekaj pahne nazaj , bolje naprej!!!! ker itak vedno isces oporo v nazaj ampak tam so le stvari, ki niso za sedaj..ta cas,ki je trenutek tvojega dihanja je postal svez, nov, mlad zedetek drugacnih reakcijskih spoznanj in devanj…
kaj sem navzen, ce sem na vseh straneh navznoter..
Ja ja se veslim pomladi za zimo in poletja za njo….
LA VIDA EN VERDE!!!
Moj ljubi, dober in sijoc Oscar je z bratom odprl restavracijo..S svezo prehrano, v glavnem solate, wrapi, omlete, palacinke, tortilje, baguete, chapate…njami nami…ker se vedno nimajo skupine zame v soli spanscine, se sedaj ob enih odpravim tja in pomagam..Oscar se prismeji okoli 2-2.30 in potem sem njegova mesera(natakarica)..sam edina, ki dobi poljub:)..Sem prilepila nekaj slik.
Najino zivljenje se je po Tubi se bolj vzdignilo na aktivno, ker ta crna kepa jamrave ljubezni noce ostati predolgo v stanovanju in cisto blizu je park Mexiko, ki je pravi pasji raj..tam se igrava, letava, kopava, leziva na travi, lizeva sladoled, butava Oscarja, da poliva kavo po tleh in jo potem Tuba skrbo polize…ob jutrih okoli 7 se odpravimo v en drug park, dlje, kjer je veliko jezero in ogromen travnik, kjer tekamo in se pripravljamo na maraton to soboto, na Jamajki..Upam, da ne bom imela tezav na Ameriski meji, ker ti buleki so taki smotani loji,ki se znajo kaj spomnit. moje delovno dovoljenje, ki me bo vedno spustil nazaj sem, v novi dom, pa pride, zaradi moje lenobe, sele po novem letu, ali tik pred njim…stala!!! eh, pa sej ne bo!!!
danes me caka kup posode, napol brnjena dnevna,(vedno poskrbim, da stanovanje dobiova svez zagon in premetavam pohistvo)..sem imela en pomemben sestanek, s pomembnimi ljudmi(vsaj tako bo ce dobim to delo) DRZITE PESTI!!!! Spoznala sem San Juana, izjemno skromnega lepega pisatelja zgodbe,ki jo je z reziserskim delom preslikal na platno in njegovega direktorja filma Rigoberta iz Oaxace.Film je ze dobil neke nagrade v spaniji, sedaj caka na Cannes in Berlin…In kaksno bi lahko bilo moje delo?!?! Organizacija dveh velikih premier tega filma..ali v marcu ali v juniju, odvisno na kateri festival gre..
Danes si ogledam film, jutri imamo spet sestanek in upam, da jim bo ideja,ki se je porodila kmalu po spoznaju San Juana in njegovega pogleda in njegovega osebnega odseva, vsec.
Drugace je Oscarju podvig s sodelavci uspel in je reforma USPELA!!!!
CMOK; grem pospravit, ker me moti..ja ja ja, mami…Nina se je spremenila ne glih za vsak dan, ampak malo pa ja!!:)
Pa kok je kej moja soseda Misa?!?! Sem slisala, da ima “konja”, in mu vsak dan daje za jest in ga carta…he he he Misa,Misa…vedno rada ob konjih..Ponavadi me je poklicala dol iz hriba, NIna a prides??? jaz pa, j aj a, sam mal se(sem verjetno sedela za rac ali pa jedla kosilo)..pa ni vec konjcekov in ni vec Nine in si je Misa nasla drugacno stalo in drugacnega konja.Lupcka tebi,Misa…Upam, da preberes kdaj!!!
Kako je v soli, pa poslji mi kaksne slike od tebe, da te vidim!!!!!!
Lp, Nina
