vedno pomlad

Avtor: Nina on januar 22, 2009

Ko zapade na drugi strani, kjer je zabilo moje srce, prvic, sneg, se tu cara jesen s pomladjo..telo se mece iz ene kosare padajocih predzimskih listov, ki hitro drvijo nad korenine drevesa, da jih zascitijo, do druge kosare, ko zabelijo prvi kronski zvoncki med razpokami zaledenelega snegu..
ni lahko!! he he
Predstavljaj si, da si srebrna, aluminijasta cev zaprta z obeh strani , kakor medved med zimskim spanjem, spece ziveci organizem, ki deluja po naporu najmanjsega napora, potem pa zmesnjava vremena nad teboj… telo, ki pozna stare navade : pomlad, poletje, jesen, zimo, se trese ob trkanju vrocih atomov, prebujenih in potrebnih akcije…tako se obnasa moje telo..in ker me zelo resna veza in oddaljenost tistih ta divjih prijateljev in vseh, ki so me s smehljali obkrozevali in na nek nacin vzpodbujali naj le ze odprem vse kanale in zajadram konja svobode,rahlo drzi nazaj(tu sele vidis pomanjkanje PRAVIH prijateljev), sem tu sama,a trenutno, z radiem CENTER (SASO IN POLONA), cist podivjana…se dober , da je Oscar zunaj in me miri mehisko vino… brrrrrrrrrrr..
Kanalcki, zdrzte se mal..ni se pomlad..to je zavajujoce Mehisko sonce in Mehiski dotik…z zgodbo iz SLOVENIJE!!!!!!!!!!!!!!!