Sreda, zvecer..

Avtor: Nina on maj 14, 2009

Zarki so se pospravili, splazili po gorah. V mestu se je stemnilo..Po obedu(testenine z zelenjavno paradiznikovo omako) me je zamikal spanec, sprostila sem viseco mrezo in ulegla telo v bananasto obliko…zamajalo me je v njej in prileglo je zapreti veke, kako r je poprej to storilo nebo…zaprlo zvezdnate veke cez zemljine oci :).
Nekaj trenutkov blagega guncanja in rahle sanjavosti, ko zabrni telefon…br, brrr Robertoo!!!!! Juhuhuuuuu…govorila sva in govorila, kako je, v mirnih tonskih zamikih, drla ljubezen do vsega kar je okoli naju, kar se nama dogaja, iz naju. Se vedno je z Urso in Jeremy-jem v Kanadi in popolnoma prenovljen, napoljnjen pred povratkom v Peru.. Zaceli bodo graditi center v Sveti dolini, kjer sem obiskalo njegov dom in Anno..In pocela ceremonijo Wachuma(san pedro)..uaaa…na eni strani visok zid gore, iz katerega zvrkota slap, ki se vije po starem inkevskem kanalu, po vrhovih…zelenje je zapiceno v sleherni cm zemlje okoli hise. Za hisama se ena gorata izboklina v obliki vulve, jajaja, ki pomeni domorodcem vecno prerojevanje…dobro zgodbo nosi ta kos zemlje in veselje bo prijateljevati s spiritum, tu.
Torej veliko bla, bla, z Robertom…
Razplemenil je mojo malo speco aktivnost..v glasne tone sem spremenila glasbo in se spogledovala pred ogledalom..si skodrala, malo prej pristrizene lase, se navihano oblekla in poudarila oci, ter z glosom poblescala ustnice….vsec sem si, hehehe, japs!

Prej dopoldne…zadnje case, nasprotno od prej pred akupunkturo, ko nisem mogla spati, sedaj takoj zaspim in se dolgo ne prebudim…vceraj bila na koncertu, kjer igrata Phuru in Alvaro, glasbena prijatelja, ki se v cetrtek malo dobimo in bomo preigravali jazz standarde..here i come SUMMERTIMEEEEEEEEEE!!!!..
Nizozemc, katerega ime mi je se vedno neznanka, se je prikazal(nazadnje in prvic spoznala na divji noci, ko me je obiskal prijatelj iz mehike)spoznala se veliko ljudi v mopjem priljubljenem baru KM0, tik pod mojim apartmajem…sem domaca in tam je kakor, doma, med prijatelji…tako se kmalu ta bar spremeni v pravi druzni center plesa, igranja, pogovorov in cel svet se znajde v njemu…danes je koncert bevda , ki ga ze dolgo zelim videti, jupiiiiiiii

torej zanimivi pogovori..ta nizozemc je tak loj…zelo zanimiv…napisal nekaj knjig(psiholog je), razburil s temo kot naprimer, da je tudi v morilcih dobrota…potem je vceraj presenetil, ce bi rada , da me hipnotizira in ce imam kaksne fobije, da jih odpravi, ker se ukvarja s hipnozo in dela showe, in tako…no noc se je prevesila v jutro in po 2 litrih cocinega caja sem se pocasi poslovila…zjutraj malo potelovadila, pripravila liter zeliscnega caja, dve madarini, knjigo, zvezek, kuli in poka, joka proti luninem templju. Ustavim se v Opicjem templju pod nj8im in tam meditiram v soncu na popolno izklesanem kamnu pred izklesano steno in tratno bingljajoco povrsino pred mano….sama in sumenje evkaliptusovih korenjakov, pticje civkanje, metuljevi zamahi, rezgeti konjev,,,aaaaaaaaa..tak je v resnici moj dom, moj vsakdan…to me napaja in krepi, kristalizira v jasne poglede in razumevanje..me koncentrira in inspirira…
Cez cas jo mahnem proti luninem, ko me ustavi peruvijanec in pobara kje je lunin tempelj…mu pokazem in ga razkazem z besedami, zgodbami, ki sem jih cez cas posrkala v strastnost :)…pove mi, da je iz Pisaka in da je glasbenik(tradicionalne glasbe), daje masaze in dela nakit..
pogovori so se sprevrgli v dve urno debato, koncala sva malo visje v dolinici za templjem, kjer je rekel, ta je zate, potegnil iz nahrbtnika piscali in zacel igrati…z ocmi sem plavala z listi na nasprotnem pobocju, lahkotno, kot gls piscali, barve so plesale, izza gore, visoko, visoko, je priletel glamurozni kondor, razpiral perutnice pod oblaki in izginil dalec stran, sama sem z njim zaprla oci in letela razdalje njegove…on z enim zamahom kril, sama z enim tonom piscali …kilometri so se strli v harmonikasto pahljaco zacetkeov…na hrbtu cutila soncno bozanje in veter, prijazen a sunkovit, kot resnica, da letim..letim…letim…
piscal je utihnila, v duhu ostala praska tega leta…se vedno letim, ure za tem…tu za racunalnikom…

hm…srecna sem!

Mine , vse mine..

Avtor: Nina on maj 12, 2009

Polna luna je blescala, drzi?! Zavila uhlje za glavo in odkurila nepotrebno drzo, da je zablescala z njo z vsemi misticnimi zvoki in poslavljanjem , kar je bilo treba odpraviti in s pozdravljanje tistega, kar bz odpravljenim zamenjano :).
Za dva dni sla malo v Sveto dolino, prespala pri Chalu, prijatelju iz Cil, ki ima z bivso zeno in tako ljuvbko hcero , prelep hostel pod starimi inkovskimi(a majhnimi) rusevincami, kjer so bile tumbe..Zavila po hitrem pozdravi v hribe, da se ujame dan, ko mi sledi crn, medvedji labradoerc(od Chala, ki zivi s svojo haski zeno in 4 mladickami) sibam ob vodi pocasi gor med visoke drevese, kjer se odcepim v srmimo in po uri hoje v navpicnost, ki je zatikala kaktusove spice v kolena, se poty pbrne v nevarno, brez prave potke nakazano , picljivo visino…se vedno verjela, da mora gor obstajati se kaka druga pot(za dol) , ki mi opstaja prikrita, maham in maham in Dakdo za mano…hocem preckati goscavo po eni kamniti povrsini, ko se Dakdo cudno vede in noce zamenoj, se mi je zdelo, da ga slisim, ko pravi ne tam!!!! A Nina vztraja in , ko ji spodrsne in se zakotalika v bolec sop trsja pod njo..od takrat naprej sem poslusalaLabradorce, jaja..po mukah, ko mi je v glavi ze vrel film, da bom orala prenociti na gori, brez prave obleke, se znajdem na soncni spici, ki je majala od gor na desno in se bohotila nad kotanjasto urubambo…Srebrne glave belihg vrhov so tam zadaj se vedno oblite v soncu, ko je na tej zlati, puhasti pahljaci visoki bilk, pood leti treh oranzno rjavih, igrivih, s plahutajocimi perutnimcami(ki si jih razlocno slisal)metulñjev, ki so me ppomirili in me napolnili z mocjo, da sibam nazaj dol po isti poti, ker druge ni bilo na spregled..ponudila sem nekaj vode labradorcu, a je odvrnil..
spuscava se, ko se mi , zaradi spodrsja, ko zagrabi za neznano rastlkino, zasadi kaktusev , trd in dolg trn v sredindki prst…obnemim, koza je povlecena z njim v globino prsta…vem, da ga moram potegniti ven..primem z zobmi in (bolecine ni bilo) a sem slisala kako se je podrgnil trn ob kjost, bil strumno zasidran v mnmisico in ajhahaha, kak zvok in obcutek…kej takega se ne..
in nekako mi je uspelo, tik pred nocjo prispeti na varno..se iti potem v trgovino in zvecer gledati pravljico..
arrrrrrrrrr…
Danes je prst se vedno zatecen in ne le to, tud prisla zem z malo vrocine in bolecim grlom, ze dolgo ne…
zdravijo me kokini listi, ki jih zvecim in tlacim v caj z drugimi zvarki…

to je na kratko, zdej sibam,,,ura tiktaka in nic ne caka..besos