konec koncev..

Avtor: Nina on junij 29, 2009

veliko je bilo povedanega..vendar se nikdar vsega ne da povedati..

Bi lahko komu, bilo to dovolj razloga za tišino?!

———————————————————————————————————————-

VIPASSANY

Pozdravljen bralec, bralka..

Preveri-S.N.GOENKA

Vrnila sem se iz 10 dnevnega potovanja v tišino najgloblje zavesti, ki ostaja večini od nas, zaradi izbire takšnega življenja, vedno prikrita kot celota, včasih le izpade kot lepo presenečenje ali slaba mora v nas in se na fizičnem telesu zaziba v občutkih , ki nas potem ali nasmejijo ali spravijo v jok…za vsem tem “fenomenom” je enostavna biološka reakcija, nobene čarovnije, nobene čarobne paličice, le ena beseda-NARAVA.

In tam si nekje v samostanu sredi tega 10 dnevnega coursa, zreš si v bit, jo čutiš in nihče več ne kontrolira, ne sproža in umetno vzdržuje tvojega voljnega stanja, samo ti si in nič oprijemljivega…Telo vibrira, slike, razumske slike o tem, kaj si bil v svojih prestavah zazehajo od utrujenosti, ker zmedena miselnost ne pozna tega sveta in prvič je nekdo znal misli sploh utišati in tako ostati kot nek pravi jaz, sam in gol.

Težko bi dosegla opis pisan z besedami, ki so simboli mislim,da se med seboj razumevajo in sestavljajo…morda le v tebi ali tudi z mislimi drugih ljudi..

A vendar sem presunjena in hladna, ganjena in obstana s tem novim orodjem v rokah. Spoznala sem tehniko, ki je mati vsega kar se na “trgu” za spoznavanje samih sebe, kaj je bistvo tega življenja tu, da dobiti. Je tehnika , Ki jo je razsvetljeni Budha dojel, spoznal in razdelil v svoji naravnosti, brez človeškega faktorja olepšani verziji.Sedaj se razodeva iz ust S.N. Goenke , ki se ga ne moreš naposlušati.. Poda ti vrsto informacij, ki se zvečer po napornem delu, ki ga opravljaš z meditacijo, kakor balzam usede vate in presune vandrajoč intelekt, da nima kaj , kot reči,:” JA, DRŽI!!! Točno to se dogaja!! Točno tako to funkcionira!!Vse do sedaj so bile drobtinice, tu pa mi ti resnično znaš podati razlago, ki vse od kdaj slišano, poizkušeno sprime v en šop in ko pogledaš po tem spetem peclju navzgor, vidiš to celoto kakor cvet, poln semen..Dlje od tega ne gre!!Razen potem zopet opazovanje novo zapadlih semen tega cveta in njih vzklij.
In kar je največ, ne polniš me z besedami, vendar me mečeš naravnost v izkušnjo, tako, da to spoznanje ostane plod lastnega dela in ne slepega verjetja.
Hvala, grem delati!!!

In vse kar tehnika je je nekaj najbolj preprostega in nekaj najtežjega človeku današnjega dne, z današnjim pogledom, kaj mu naravnost predstavlja.
Temelji namreč zgolj na opazovanju. Ne začetku, ko sem planila v to naročeno delo, sem se čez čas, po nekaj premaganih “lahkih” ovirah počutila kakor da se urim za James Bond vohuna, saj je bila prvič dosežena tako dolga in skoncentrirana koncentracija. Misli so prišle me hotele na vsak način motiti in ovirati, mi nalagati naloge in hrepenenja in ko sem jim spretno dovolila da so same utihnile zgolj z opazovanjem ,sem se znašla najprej z očmi pripetimi na koži, kasneje tako globoko, da je telo izgubilo formo, občutek za dobro, slabo, toplo, hladno.
Postalo je kakor tekoča vibracija, prozorna in sploh nikakor ločena od vsega okoli nje.
Seveda sem šele začetnik, pohodnik na Mont Everest, ki je pri vznožju, še cel poln zagona in spomina, na manjše stare podvige, ki jih je že obdelal…nimam predstave kam vse ta pot še lahko pripelje..
Pa vendar v 10 dneh, kjer se vsak dan predstavi z drugo dimenzijo, kjer me je lahko psihopatična kača misli dobesedno dušila in mi povzročila napad, katerega strah je kasneje dal nekaj polomljenih kosti egu in sem s ponižnostjo in gromozanskim spoštovanjem naslednjič zopet zaplavala v bit, doživela takšne širjave , ki jih intelekt seveda ne more okronati s kakšnimi okvirji in zato sam radovedno pomaga in mi dovoli da ohranjam enourno meditacijo zjutraj in zvečer. Prijateljujem z njim, imava isti interes dognati in priti temu vrelcu življenja v samo jedro.

Če bi ti bil moj največji prijatelj ali moj najhujši sovražnik ali nekdo , ki samo leži na cesti pred menoj, kjer čakam avtobus, bi ti dejala isto. Pojdi na Vipassany!!!

Slutnja

Avtor: Nina on junij 14, 2009

♥

Prevod zgoraj napisanega ( pred blagajno v mali družinski restavraciji, kjer je vestno kuhala nasmejana mama in je bilo eno kosilo 1 dolar, hrana pa odlična):

USODA

Pazi svoje misli, saj one se spremenijo v besede.

Pazi na svoje besede, saj one se spremenijo v dejanja.

Pazi na svoja dejanja, saj ona se spremenijo v navade.

Pazi na svoje navade, saj one se spremenijo v karakter.

Pazi na svoj karakter, saj on se spremeni v tvojo usodo.

———————————♥——————————♥—————————-

Ja, ja, ja , ja…spet je tu..

Nov začetek sredi lunine poti, ki ni nič posebnega za večino ljudi..mene pa je zadržala na hold in spustila iz grla še zadnjo težo preteklosti…

Zagledala sem se mu v oči…bil je drugačen kot nekoč..najprej malo bolj temačen in čez čas sem videla, da je prekril svojo izjemno iskro živjenja za masko neke mačosti, navidezne možatosti, v resnici pa je ta deček zadaj, sam.

Še jokati ne more, nima solza. Ne more piti, ker nima žeje v grlu. Kaj mu bo sveže pečeni kruh, če ne more jesti..Pozabljen je v bivanju, tistemu katerega bistvo je, zavržen.

Ker je šibkosti imel in se jih ni sramoval, ker je ljubezen dal in ji nikoli ni obrnil hrbta, ker je pomagal iz  srca, saj to je del njega..

..a bil je prizadet in bil je ukraden v egu, ki nima nič z dečkom…a ego je nekaj dal, v ranljivosti mu je zapolnil prostor poleg jeze in zamer, kakor da se je stemnilo pred nevihto je ovilo njega in ga utišalo, mu dejanja odvzelo..

Dnevi so bili težki in oblakov vse več, veter neurja temnine je jedel svetlobo in se namesto nje v okrilje človeka v katerem ta deček živi, nastanil..pil reko veselja z usti maščevanja, zobal koruzo mira z zobmi samotnosti in se počasi v navado spremenil.

Sem ga pogledala še enkrat in prišlo mi je hudo…najprej sem sledila in hitro govorila neumnosti, prehitre misli iz neugodnosti in strahu. Saj čas je minil od takrat ko je lepo bilo in nekaj časa je  prav tako minilo, ko je zelo hudo bilo.

Pogledam še enkrat tokrat v sebe..vdihnem, izdihnem, za tren utihnem in se popolnoma umirim. od takrat je vera in kaj sem ustvarjalo besede in prej še misli. in tu…in tu je odšel…

Bil je drugačen, bil je iz drugega časa in drugega sveta. A je pomenilo veliko ga imeti tako blizu, čeprav ne preveč udobno, ga imeti stisnjenega v objem.

Bil je prijatelj, sedaj nekdo, ki je nekoč bil tako poseben, bo vedno drag.

Aj..in luna mi je povedala, da takšno je življenje in ni dram in ni pravljic le korak iz enega momenta v drugega in naprej, vsak dan, brez dnevov, tudi ne pod istimi zvezdami, do tja kjer zvezda si ti…od tam do tu, vse je isto..

in naj ne boli tistih, ki ne razumejo  drugačnost, naj jih nerazumevanje ne ohladi ali prizadane…resnično samo enkrat živimo, zakaj, čemu, bi ne imeli kilometra za 100000 jih, zakaj bi svet ena država ne bil in ljudje vseh barv tvoji prijatelji in letalo tvoj avto vsakdanjosti…naj bo razlika, naj do nje bo spoštovanje in pogum…vse v imenu največje ljubezni- življenje, ker enkrat živim.

Pustimio ljudi naj gradijo svojo pot in naj edino cenilo kakšni so sij na njihovem obrazu v tišini.

Cmok..ponosna.

Avtor: Nina on junij 10, 2009

Kje sem kdaj se začela…kaj sedaj s sabo naj bi počela?!

Nimam se več s čim prijeti…pa je vseokoli mene še vedno v obliki držal..
Kakor , da bi se mi dlani spremenile in mišice pod kožo za nekaj drugega utrdile…
Potem čez čas premišljevanja ob opazovanju pa vendar odneham, vdihnem, ker drugega ne da se storiti..brez napora v več neznam odditi.
Pogledam na gor pod , veš, tisto sreho, ki sem tako blizu jo že imela..krone belih oblakov so s trdimi ravno rezanimi koreni ždele čisto nad mano in se zabavale ob mojih preslednih izdihljajih očaranosti..

Veš tako nebogljen lahko le je otrok, še tisti mali brez besed v objemu rok svoje mame..tako me je gledalo speto oblačje v nebo..zrlo, kot nekoč me je zrla mama. In jaz sem pila..njen prozoren zrak, skozi nos pod čelno skorjo, zavrtela nekaj njenih krogov z njim na vrhu glave in se z njim po hrbtenici , počasi, do ledvenega srčja telesa razpela v sleherno prostornino, zaplahutala s krili in metuljevo nadaljevala do točk ženskosti, se dvignila in spustila, spet dvignila in spustila, povaljala v trebušni votlini, pobožala organe, ki me živijo in se pihajoče vzdignila do cveta jezika…še enkrat za okus pogladila ustno nebo in se v Vse razpršila…v barve sem šla, sapa mleka narave, mleka neba, mleka reke, mleka lista in krvi zemlje…tako sem nežna, nevidna, tako sem gibka in vihteča, nespoznana in pozabljena…zdaj , včasih, ko čas in strup obujata name spomin spet od kdaj v kdaj zaživim…in ti dekle s to školjko telesa, me piješ in zreš..vem, vidiš me , ja vidiš.

Vse bo še dobro, vse je že prav.

Nočna

Avtor: Nina on junij 8, 2009

sem ptica miselne ničnosti postala, ko zopet sem se spogledala s tvojo vijolično belino…tako si zaokrožena z barvami, da se ti neznam upreti in ko te poslušam šepetati mi zgodbe, tako preproste in ne ranljive, tako spevne in v tem življenju, ki ga diham dejavne si ne bom navrgla peska na oči…raje te bom poslušala in ti postala zvesta..v teh nekaj obiskih, ko sva si zrli, tako odkrito v obraz se je nekaj spremenilo…se mi ne mudi drugam, kreirat “usodo” iz želja, ki jih morda sploh ne poznam…Ali,moja Luna, želje so skov lastnega kovalca ali morda le prisluh teh dolgih ušes oddaljenih besed, drugih postav…podobnih meni, a v stremenju in dobljenih izkušnjah ter odprtosti do kaj vse bi lahko še z nami in v nas tu bilo, popolnoma drugačnih..
Smo ljudje in ti si Luna…v noči te imamo nad sabo in včeraj si nam zableščala v okenskih policah, da je tvoj sev marsikoga prisilil iz postelje, da bi zagrnil zaveso…a veš, sem prepričana,da se ni uprl, tudi njemu, pogled nate in ga omajal s tako zanostnostjo…s tako magično opojnostjo..kaj praviš…Luna, ki misli posluša in besede duši…a kaj nam je drugega tistim, ki stremimo za lepoto to, ki je le dih in dih in dih…
in sem stala pred hišo, te gledal in si te želela objeti, kakor velikokrat gledam Volkija..ajs…a , ko ga enkrat objamem postanem otožna, saj sem čutim do njega več , kot lahko zajame objem..in ko mu pravim rada te imam, kako si poseben, se hitro izgubi ton in ne strese naokoli, kakor mene trese njegov obstoj…kako se mi dozdeva, razodeva,…pravljičen je..resnična zver, nedosegljiv v svoji pasjosti a vendar v tihem jeziku ljubi in ostaja tu…brez verige, svoboden pogleduje me in maha z repom..mar razume?!?! Kaj razume!!

Ah, Luna…ista si..le da te moja roka nikdar ne poboža, nikdar ne zajame nos tvoj vonj ,a oči…tu se mi ustvarjaš v tem, kar mi pravi in prepričuje, vse je mogoče in v tej mogočnosti da živim tudi jaz z vsem okoli..
Postanem pogumna in nasmejana v tem kar sem…kaj vse sem lahko doživela še v sleposti, kako lahko doživljam v prebujenju…nasitena lačnost da moram imeti je za zunaj umik, meni mir in prostor za ZBUDI SE, ZBUDI SE!!!
Kako je lebdeče biti bujen, izziv se prebuditi tako in cilj biti prebujen.

Če že zajadram na stari jadrnici navad, kako sem bila, potem tvoj sij pokaže prebarvanost stare jadrnice…še vedno iste oblike, še vedno plovena kot nekoč a v drugi preobleki..nevidno mnogim , a ne jadralki.

Luna, Luna…ker poseči po tebi ne gre…nikdar ne boš navada..me boš vedno čarala in gradila..napajala in bodrila, da posegam po stranskosti tistega kar sem mislila, da je pomembno…obrnila si mi svet na glavo in zdej me gledaš nazaj, smeješ se hrabreče tej igri resnosti, resni igrivosti…

VIVA LA LUNA!!!!