Nočna

Avtor: Nina on junij 8, 2009

sem ptica miselne ničnosti postala, ko zopet sem se spogledala s tvojo vijolično belino…tako si zaokrožena z barvami, da se ti neznam upreti in ko te poslušam šepetati mi zgodbe, tako preproste in ne ranljive, tako spevne in v tem življenju, ki ga diham dejavne si ne bom navrgla peska na oči…raje te bom poslušala in ti postala zvesta..v teh nekaj obiskih, ko sva si zrli, tako odkrito v obraz se je nekaj spremenilo…se mi ne mudi drugam, kreirat “usodo” iz želja, ki jih morda sploh ne poznam…Ali,moja Luna, želje so skov lastnega kovalca ali morda le prisluh teh dolgih ušes oddaljenih besed, drugih postav…podobnih meni, a v stremenju in dobljenih izkušnjah ter odprtosti do kaj vse bi lahko še z nami in v nas tu bilo, popolnoma drugačnih..
Smo ljudje in ti si Luna…v noči te imamo nad sabo in včeraj si nam zableščala v okenskih policah, da je tvoj sev marsikoga prisilil iz postelje, da bi zagrnil zaveso…a veš, sem prepričana,da se ni uprl, tudi njemu, pogled nate in ga omajal s tako zanostnostjo…s tako magično opojnostjo..kaj praviš…Luna, ki misli posluša in besede duši…a kaj nam je drugega tistim, ki stremimo za lepoto to, ki je le dih in dih in dih…
in sem stala pred hišo, te gledal in si te želela objeti, kakor velikokrat gledam Volkija..ajs…a , ko ga enkrat objamem postanem otožna, saj sem čutim do njega več , kot lahko zajame objem..in ko mu pravim rada te imam, kako si poseben, se hitro izgubi ton in ne strese naokoli, kakor mene trese njegov obstoj…kako se mi dozdeva, razodeva,…pravljičen je..resnična zver, nedosegljiv v svoji pasjosti a vendar v tihem jeziku ljubi in ostaja tu…brez verige, svoboden pogleduje me in maha z repom..mar razume?!?! Kaj razume!!

Ah, Luna…ista si..le da te moja roka nikdar ne poboža, nikdar ne zajame nos tvoj vonj ,a oči…tu se mi ustvarjaš v tem, kar mi pravi in prepričuje, vse je mogoče in v tej mogočnosti da živim tudi jaz z vsem okoli..
Postanem pogumna in nasmejana v tem kar sem…kaj vse sem lahko doživela še v sleposti, kako lahko doživljam v prebujenju…nasitena lačnost da moram imeti je za zunaj umik, meni mir in prostor za ZBUDI SE, ZBUDI SE!!!
Kako je lebdeče biti bujen, izziv se prebuditi tako in cilj biti prebujen.

Če že zajadram na stari jadrnici navad, kako sem bila, potem tvoj sij pokaže prebarvanost stare jadrnice…še vedno iste oblike, še vedno plovena kot nekoč a v drugi preobleki..nevidno mnogim , a ne jadralki.

Luna, Luna…ker poseči po tebi ne gre…nikdar ne boš navada..me boš vedno čarala in gradila..napajala in bodrila, da posegam po stranskosti tistega kar sem mislila, da je pomembno…obrnila si mi svet na glavo in zdej me gledaš nazaj, smeješ se hrabreče tej igri resnosti, resni igrivosti…

VIVA LA LUNA!!!!