Avtor: Nina on junij 10, 2009

Kje sem kdaj se začela…kaj sedaj s sabo naj bi počela?!

Nimam se več s čim prijeti…pa je vseokoli mene še vedno v obliki držal..
Kakor , da bi se mi dlani spremenile in mišice pod kožo za nekaj drugega utrdile…
Potem čez čas premišljevanja ob opazovanju pa vendar odneham, vdihnem, ker drugega ne da se storiti..brez napora v več neznam odditi.
Pogledam na gor pod , veš, tisto sreho, ki sem tako blizu jo že imela..krone belih oblakov so s trdimi ravno rezanimi koreni ždele čisto nad mano in se zabavale ob mojih preslednih izdihljajih očaranosti..

Veš tako nebogljen lahko le je otrok, še tisti mali brez besed v objemu rok svoje mame..tako me je gledalo speto oblačje v nebo..zrlo, kot nekoč me je zrla mama. In jaz sem pila..njen prozoren zrak, skozi nos pod čelno skorjo, zavrtela nekaj njenih krogov z njim na vrhu glave in se z njim po hrbtenici , počasi, do ledvenega srčja telesa razpela v sleherno prostornino, zaplahutala s krili in metuljevo nadaljevala do točk ženskosti, se dvignila in spustila, spet dvignila in spustila, povaljala v trebušni votlini, pobožala organe, ki me živijo in se pihajoče vzdignila do cveta jezika…še enkrat za okus pogladila ustno nebo in se v Vse razpršila…v barve sem šla, sapa mleka narave, mleka neba, mleka reke, mleka lista in krvi zemlje…tako sem nežna, nevidna, tako sem gibka in vihteča, nespoznana in pozabljena…zdaj , včasih, ko čas in strup obujata name spomin spet od kdaj v kdaj zaživim…in ti dekle s to školjko telesa, me piješ in zreš..vem, vidiš me , ja vidiš.

Vse bo še dobro, vse je že prav.