Slutnja

Avtor: Nina on junij 14, 2009

♥

Prevod zgoraj napisanega ( pred blagajno v mali družinski restavraciji, kjer je vestno kuhala nasmejana mama in je bilo eno kosilo 1 dolar, hrana pa odlična):

USODA

Pazi svoje misli, saj one se spremenijo v besede.

Pazi na svoje besede, saj one se spremenijo v dejanja.

Pazi na svoja dejanja, saj ona se spremenijo v navade.

Pazi na svoje navade, saj one se spremenijo v karakter.

Pazi na svoj karakter, saj on se spremeni v tvojo usodo.

———————————♥——————————♥—————————-

Ja, ja, ja , ja…spet je tu..

Nov začetek sredi lunine poti, ki ni nič posebnega za večino ljudi..mene pa je zadržala na hold in spustila iz grla še zadnjo težo preteklosti…

Zagledala sem se mu v oči…bil je drugačen kot nekoč..najprej malo bolj temačen in čez čas sem videla, da je prekril svojo izjemno iskro živjenja za masko neke mačosti, navidezne možatosti, v resnici pa je ta deček zadaj, sam.

Še jokati ne more, nima solza. Ne more piti, ker nima žeje v grlu. Kaj mu bo sveže pečeni kruh, če ne more jesti..Pozabljen je v bivanju, tistemu katerega bistvo je, zavržen.

Ker je šibkosti imel in se jih ni sramoval, ker je ljubezen dal in ji nikoli ni obrnil hrbta, ker je pomagal iz  srca, saj to je del njega..

..a bil je prizadet in bil je ukraden v egu, ki nima nič z dečkom…a ego je nekaj dal, v ranljivosti mu je zapolnil prostor poleg jeze in zamer, kakor da se je stemnilo pred nevihto je ovilo njega in ga utišalo, mu dejanja odvzelo..

Dnevi so bili težki in oblakov vse več, veter neurja temnine je jedel svetlobo in se namesto nje v okrilje človeka v katerem ta deček živi, nastanil..pil reko veselja z usti maščevanja, zobal koruzo mira z zobmi samotnosti in se počasi v navado spremenil.

Sem ga pogledala še enkrat in prišlo mi je hudo…najprej sem sledila in hitro govorila neumnosti, prehitre misli iz neugodnosti in strahu. Saj čas je minil od takrat ko je lepo bilo in nekaj časa je  prav tako minilo, ko je zelo hudo bilo.

Pogledam še enkrat tokrat v sebe..vdihnem, izdihnem, za tren utihnem in se popolnoma umirim. od takrat je vera in kaj sem ustvarjalo besede in prej še misli. in tu…in tu je odšel…

Bil je drugačen, bil je iz drugega časa in drugega sveta. A je pomenilo veliko ga imeti tako blizu, čeprav ne preveč udobno, ga imeti stisnjenega v objem.

Bil je prijatelj, sedaj nekdo, ki je nekoč bil tako poseben, bo vedno drag.

Aj..in luna mi je povedala, da takšno je življenje in ni dram in ni pravljic le korak iz enega momenta v drugega in naprej, vsak dan, brez dnevov, tudi ne pod istimi zvezdami, do tja kjer zvezda si ti…od tam do tu, vse je isto..

in naj ne boli tistih, ki ne razumejo  drugačnost, naj jih nerazumevanje ne ohladi ali prizadane…resnično samo enkrat živimo, zakaj, čemu, bi ne imeli kilometra za 100000 jih, zakaj bi svet ena država ne bil in ljudje vseh barv tvoji prijatelji in letalo tvoj avto vsakdanjosti…naj bo razlika, naj do nje bo spoštovanje in pogum…vse v imenu največje ljubezni- življenje, ker enkrat živim.

Pustimio ljudi naj gradijo svojo pot in naj edino cenilo kakšni so sij na njihovem obrazu v tišini.

Cmok..ponosna.