(iz ene zgodbe..)Čez mavrični most..

Avtor: Nina on julij 27, 2009

..Zadnji korak sem položila bližje tvojih stopal. Na ulici so prižgane luči in nad njimi speta noč, je tista, kamor zreš. Zapeljala sem oči v smer, kjer so tvoje in ugledala prečudovito rumeno presketajočo gmotco, ki ni mogla biti zvezda. Prevelika je in preblizu.Pa še tako hitro potuje!!! Pogledala sem te, pripravila usta, da bi spregovorila, ko praviš: “Morda je sedaj mavrica, ki je zaradi temnine ne vidiva. In morda po njej prihajajo neznana bitja iz drugih dimenzij , iiz paralelnih svetov, oddaljenih planetov. Žarijo , kadar sonce spi..Zaradi tega jih v dnevu ne vidimo.Morda.. Verjameš, da nismo nikdar sami??”,prvič odlepi pogled z neba in se pričakujoče potopi vame..
Skozi odprte zenice mi je prišlo, kako daleč zna leteti. Preverim njegova stopala, ki so še tu, trdno na Zemlji.Vrnem se nazaj nad njegov nos, bolj pazljivo, nazaj v njegove oči. “Če nikdar nismo sami?,” ponovim.
Nadaljuje:”Stopiva v Kaj če svet.Poglej, raziskovalci, znanstveniki, filozofi, vera..tisočletja preganjajo ista vprašanja, odgovori in raziskovanja se iščejo tako dalač stran od kje smo..Tam visoko nad Zemljo…Jaz pa razmišljam, da nekako smo prišli sem…Nekako je življenje prišlo na ta planet, nekaj je od nekod prišlo in ustvarilo planet, energije, razmere, življenje…nekje je most med tistim nekaj od nekje in do sem, kjer stojiva in bivava midva. Mi vsi. Nakjučij ni!!! Tega ne more verjeti več nihče. Saj dihamo in gledamo poslledice,s takšno tehnologijo in smislom smo razodeli to na najbolj jasen način. Milijon poskusov je okrepilo te teorije. In v navideznem neredu je popolna disciplina. Saj kaos in red sta kakor moški in ženska. Popolno nasprotje vendar eden brez drugega ne živita. In kamorkoli pogledam se nasprotje drži nasprotja..!!!”, pogleda me in se nasmeji,:”Kakšen paradoks,ha?!, Tu si, nebo je ožarjeno z mlečno cesto, luna je ravno prav velika, da vsakega zaljubljenega spremeni v poeta. Ali misleca..”, zresne ustnice in se znjimi nasloni na moje. Ne trzneva z očmi. Zravna se, spet v nasmehu.” Mavrica je most!, se spomniš ko sva se spoznala? Stala si za menoj in vzkliknila :Dvojna mavrica!!!!!Poglejte!
Cela skupina se je obrnila in zrla v mavrico, ki je bila za teboj.Jaz sem videl, kako je mavrica bila del tebe.Gledal sem tebe in videl mavrico. Mavrica je most. Iz biti nepoznan, do biti občudovan. Od ene besede, do poljuba.Od preteklosti, do prihodnosti! Od mene do tebe!!…”
Besede zamrejo. S prsti ga oplazim po obrazu.Nasloni obraz, razprem dlani, ki se pripnejo na kožo in tako obstanejo..s korakom grem še bližje. Rahlo povzpeta na nožne prste, ga poljubim, zaprem oči, spustim se nazaj na trda tla in plavam v sliki, ki mi jo je narisal v prej povedanih mislih..
Vdihnil je glasneje, me stisnil.Vdihnila sem glasneje in verjela, da čuti, kakor čutim sama.
Razmišljala sem o mavrici, ki je most med odalaljenimi planeti, razmišljala o mavrici , ki je most med našim in paralelnim svetom in videla te žareče kroglice prihajati v noči in se spomnila na mavrico, ki jo vidim čez dan in si predstavljala žareča bitja še tam..
Potem me je zopet poljubil in mavrična slika je zbledela.
Tu in sedaj.Poljub za poljubom. Ostala sem, le z njim.

CINDERELLA