Zadnji dan..

..čez 6 dni, v deželi kjer se slovensko govori!

Rahlo me dviguje zračni tlak pričakovanja in jasna slika, da za izpeljavo tega tako željenega cilja potrebujem distanco od vseh teh lepih prijateljev in družine. Nikakor nimam “jajc” se tu zapreti pred dogajanjem in akcijo iz vseh različnih vetrov in se skoncentrirati. Disciplina je vrlina in kakor ena izmed premnogih ni enostavno dosegljiva in sploh v zibelko položena, vsem.
Moj zaščitnik je veter in domišljija so mi krila. Če se že ujemam v udejanja ponavljanj nikakor jedrost ne ostaja enaka in zato se povzročajo trenja, ki jih le spoznanje, kako delati z njimi, lahko poleže na tirnice spokojnosti..Nekateri znajo potovati z glavo, drugi morajo poleg glave vleči še telo.
Me kdo sploh razume?! Ah…razumevanje…eni seštevki misli in en kup navlake in cel tovornjak iskric iz navdušenja nad življenjem…In seveda pretiravanja, analize, predvidevanja…nikakor se ne gre načuditi možnostim katere orodja smo!!!

Nekaj iz dejaskih izkušenj..NIna zna biti grozno netolerantna in kako sem se morala boriti s seboj, da sem lahko plavala na skorji prijaznosti v vseh teh občutkih, ki so mi jamrali pusti tega človeka, pojdi straaaaan!!!!
Ampak za vsakim dejanjem so posledice in tako je včasih potrebno grizti v svojo voljo občutkov, ker PUTA MADRE, postanejo zelo lastniški nad teboj in manipulirajo s tvojim ,vsem kar si!!!
nop, nop…čeprav ste v enem primeru zmagali…prokleti egočići!!!
Juhuuuuuu…fajn je bit samski, priznam…Cartanje paše , vendar je bilo leto za mano v ljubezni bogato in tako je ljubezen potešena in ve, da še sledi nekaj globokega..Čuti se in je prisotno, kot da že vem da čaka…Metanje po zobeh, slinjenje ob lepih slovencih ni bilo v borbi..vse kul, vse prav. In tako me ta ljubezenska čistost hrani in inspirira, da komaj čakam, da si uresničim naslednji sen. Zato se ve, da je pravilno zopet spakirati “kufre”, se odpeljati na letališče in še za nekaj časa odleteti na drugo stran.

Aj, aj…samo z besedami sem tam daleč, in z besedami tako tu!!!
hahaha…me gusta esto piensamiento!!!!

besitos y abrazos

Logarska, uaaaaaaau!

Nekdo, ki je pristopil do premice mojega življenja v Mexicu. Natančneje na eni od premnogih zabav, ki sva jih z Oscarjem obiskovala. Tam se je na eni tistih z maskami, znajdel tudi Julien. Na pol hrvat, na pol frencoz, pri Nici živeč je oddelal svoji 2 leti v DF in se vrnil domov.
Na poti proti BUzetu (kjer obiskuje svoje stare starše)se je za par dni ustavil še tu in danes sva se celi dan potikala po Logarski dolini in Matkovem kotu…Ne spomnim se več Okrešlja iz mladih dni…danes je bil obsijan, tako lep s svoje terasice in razgledom proti prejšnji teden obiskani Ojstrici. Kislo mleko je drselo po grlu, kruh, ne špreveč svež, da si imel občutek, da mora biti domač, ehehehe..
No, ne mislim sedaj rečt, da je starost znak domačnosti…a včasih ja…ker se domačnost dlje obdrži.
Vikend je bil napet..spet zabaven in všeč mi je bila izbira kamernih pozicij in izbira detajlov v filmu Hudičevi Jezdeci od Tarantina…Kmalu še Tarantinov drugi film, ki igra in se ne spomnim imena, neke Barabe, z Bradom Pittom v glavni ulogi…

Tečeta zadnja dva tedna, ko še lahko svobodno rajam po Sloveniji…potlej, kdaj zopet naslednjič, nevem…Me malo stiska in spanje se preveša , že nekaj časa, v meditativno bedenje, podobno kot pri Vipassani, počivaš, vendar pravzaprav bediš…Ozaveščeno spanje…malo spooky zadeva, ki sem se je sedaj že navadila in ni panike, saj zjutraj poletim v dan..
Uaaaau…Logarska je resnično diamant v naravi…Stoji tam zapeta z zadrgo ozke doline, ki se vije kakor vrat in na koncu se zadrga razpre in zazeva osončena zelena, z belimi čekani miru, v širok nasmeh odprta dolina…iz pogleda Ojstrice je majhna uležena rečična soteska, v njeni notranjosti pa ponosna gospa, ki se je držita dva otroka Roban in Mat :).Kamera škljoca in zasanjanost razpira s krili nad vrhove…barv so oblakov tu in tam izvabljenih iz špic.
Odmaknjeno živijo ljudje in na pogled jim res nič ne manjka..
Danes sem se naužila lokostrelstva na Gradišnikovi kmetiji, kjer te pouči sam evropski prvak…Dobro mu gre, ker mi puščica po treh začetnih strelih ni več šla čez rdečo in je parkrat zadela v “bikovo”oko.

Juhuuu…ok. Veke so na kolenih.
se beremo, vidimo, cmok!!!

Show..

Včasih je dobro biti bogat.
Kupiš karto in letiš  kamor te je volja..Lahko letiš na drugo stran luže, da si ogledaš noro zabavo,SHOW, da te ne preneha butati v smeh..Profi izvedba showom, ki jih lačne oči marsikaterega zahodnjaškega naroda lačno požirajo…Pri nas se večina zmrduje, vendar ima ponavadi uvel šopek še vedno eno cvetko, ki se ne da…ki ostale nadmaši, kot , da nima veze z njimi, ubira svojo pot časa…kvaliteta nad kvantiteto..vsepovsod, v vsaki smeri, stvari, ljudstvu, življenju, čokoladi, čevlju,spominu..!!!
arrrrr…Gremo na showwwwwwwwwww!!!!
In to mi seveda takoj prikliče QUEEN in drug vibe..

Bralka, bralec če je čas in prost večer potem NUJNO na Kamfest v Kamnik, SOBOTA 15.08 , ker te bo vrhuniziral LAJKO FELIX…prepričljivost brez meja, glasba brez doma in strast človeku sanjava….
GREMOOOOOOOOOOO!!!!!!!
Še ena…

O tribe vibraciji pa še ni bilo priponk..ampak, za tem je zgodba…njih več,

lahko noč.

DAN BREZVEZE

Ja, obstaja!!! Kako vem?! V njemu sem?!?!! ddddddd!!!!

So mi d’jali , da je luna kriva…eh!!!! Sedajj bo pa ona kriva!! NE neneeneeeee!!!! Sam na živce mi gre vse, kar pomeni, da sem sredi “napak”, ki me burkajo. Tako je bolje, da se z nikomer ne menim…in takšna sem se že zbudila…nespanje se mi  maščuje in slaba vest zaradi nekaterih zadev me tolče, pa še zredila sem se, kar je najtežje sprejeti!!! JAjaja…sem pač ženska in tako te stvari gredo!!!!

Pravkar je vstopila mami in pravi : “Jaz sem tudi znervirana!!!! Ne počutim se dobro! ” pa mi udari iz ust:”Kaj če se vsi pustimo pri miru ,danes?!?! Ne bom z nikomer govorila in vi me tudi pustite pri miru?!” , malo jo gledam, njeno reakcijo, ko se ji že razleze nasmeh, ki je bil kot potrditev in se odpravi v spodnje prostore hiše…Najbolje , da se spravim še sama v babičino hišo in se zakopljem v papirje…saj je najbolje pisati ,kadar se vate nabijejo strdki močnih občutkov in jih moraš izraziti!!! Takrat je predlog mirne zavesti:”Spravi se za mizo, ter jih spravi veeeen!!!!”

Tako da, grem!!

Povem vam še, da sem bila v petek na super dekliščini v Lj, ki me je utrudila šele ob 6. zjutraj..program je bil nežen , a nagajiv. Policaji, fantje, ki so nas srečevali po ulici, so se obračali za žensko v belem , priključeno na bel balon, kjer se je iskril napis NEVESTA , se približevali, čestitali…aj…res je bilo smeha in na koncu še plesa in spotikanj z oči v Kudu, na TRNFESTU. Aj…misli so preskakovale nazaj in nazaj v ugotovitev, kako lepi ljudje smo slovenci!!! rrrrrrrr!!!! Nevesta Tina je bila lepa, še zadnji dan svoje neporočenosti!!!! cmok

V soboto smo priredili fantovščino za Izija…prestrašili smo ga z izmišljeno novico, da je izginila njegova nova bas kitara..Izi je norel, bil znerviran, obupan, na tleh. Sledila je vožnja na zrežirani koncert. Cel bend, do Koroške, kjer je bilo , na vikendu,vse okrancljano-ŽIVEL ŽENIN in uniformirani prijatelji(15 tipov in 2 tipici :)). Najprej mu ni, ni potegnilo zakaj se gre, potem pa je le padel izraz na  obrazu, kot je značilno za Izija, ko preskoči iskra in se mu zabliska neka jasnost, ki pa se še vedno zdi neverjetna…”KAJ?!?!?! A potem to o kitari ni res?!?!?! “, se zasmeji iz njega…

Sledil je SURVIVING test, kjer detajlov ne naštevam in doooolga dooooolga noč, spet popolna uspešnica…Če bo tak tudi njun zakon, potem se obetamo zakona, ki bo inspiriral , ker bo tako vroč, a priseben, dolg, a zaljubljeno zabaven…

V nedeljo utrujena in z vekami do tal na U2!!!!    V ponedeljek lena, v torek obisk prijateljice Miše, ki me je peljala na sladoled, ter me spravila v rolerje..drink z Macom, prelepe teme iz oblakov radosti, zvečer pa na Trnfest na stand up comedy, kjer se je vlival smeh ob političnih temah med slovenskim predstavnikom in hrvaškim. Odlična, sveža zabava, ki je nam slovencem,očitno, zelo všeč..Priporočam!!!!

Danes pa tu v smotanem dnevu, pa še vedno nisem shujšala…p…ma…!!!

But i will survive…oh, yes!!!!

U2 v Zagrebu

Bil je špil nad špili.še posebno zaradi dolge goreče žeelje, da jih vidim, slišim. In se je zgodilo!!!! Včeraj v morju ljudi je skakala tudi naša četica. Za fantove vratove smo skakale ženske, da je pogled ,ja, segel tja čisto na obraze Bonota, Edgea,Larrya,Adama!!!!
Bono je pel na vso moč, dali so vse od sebe, da je prekipelo še tisti mali zadržanosti v nas in smo dali še mi vse od sebe. NEPOZABNO!!!!!!! Wanna do it again and again and again!!!!
ar…let me go back to day dreaming!!!!!

Volčji korak.

Smetana, jagode, limonina lupinica, koščki orehov in kapljice medu je zmešala v kremni napoj in stopila proti zaprtim vratom. Izza njih se je slišala soplost globokega človeka kakor ,da mu je dušilo pljuča.

Opazovale so oči na zunanji strani okna..Temna noč je bila ovita okoli doma, gozdne zaplate so bile edini pogled in težkost kosmatih oblakov se je trgala s strelami nad vse. Kaplje, pričakovane debele in neusmiljene so se še držale pod krošnjami oblačnosti.Soplost iz notranjosti zaprte sobe je razglašala svoj umik v drugost…Oči, kakor ledene sveče se niso mogle premakniti. le debelile so se z belino in ugibajoče, prestrašeno strmele.

Dekle je držalo kljuko. Stisnjena drobna pest se je obotavljala in počasi drsela proti koncu srebrnega kavlja, ki je bilo edino bogastvo, videno v tej lopasti koči. Majhna je, kakor osat, bila nasajena okoli širokega dimnika. Vsak veter bi ji bil kos, premagal njeno stoječnost, da bi legla na Zemnjo kakor prah…Razen dimnika, ta je bil slavolok še iz časov trdnosti, odločnosti in načel, ki je krojila za generacije, ne za dneve. Verjetno je pred to lopo bila okoli njega postavljena druga, morda večja in pred njo še tretja, četrta v nedogled…tu lahko štejejo le zvezde, mesečni obhodi lune, danes, če bi ji bilo mar, leteča satelitska postaja.

A komu mar..gozd je strašilo, njegova temačnost, med obljudenimi potmi je  še vedno skrivališče strašil, s katerimi se nihče noče soočiti, raje živijo tam v glavah piratov..človeških piratov, ki so zamenjali zlato za življenje.

Oči so še vedno buljile…

Če bi imela kamero, kar posname satelit, bi stopala nazaj po stopinjah izgubljenih oči in našla sledi vse do potke in po njej vse do mestnega roba, kjer se fantki in deklice še igrajo z listi, se obmetavajo z maminimi paradižniki z vrta in plezajo na razkošne jablane. Bil je deček okoli 10-tih let..POslušal je zgodbe, bral kriminalke in raziskoval izza ograj poznanega.

Sledil je petju dekliške pesmi…sledil ji v temačnost gozda. Je pela in preglasila barve večera,. ki je padal brez opozoril. Le nežna zarja se je pričarala na obzorju, tam za iglicami visokorastnikov..In znašel se je tu, še vedno nevedoč potopa dneva v noč.

Stal je in se naprezal, držal dih, saj zdaj, zdaj je deklica naslonila s silo dlan na kljuko in vrata so se odprla…Dihanje , ki je prihajalo ob prislonjenem oknu fantu na uho je zamrlo…mljoskanje ust in tihi :ljuba hči! ga je presenetilo, ko je deklica zopet ponesla vso pozornost z glasom tja gor, tja daleč kjer se s koraki ne da…tja vse do lune, polne, ki tako očitno zavajati zna in nositi ljudi, brez vednosti v različne smeri.

Fant je to poznal.Poznal je prostor, kamor glas je peljal . Je pel,je pel in deček je zaprl oči in prvič v življenju stopil volčji korak proti luni sanj..