Volčji korak.
Avtor: Nina on avgust 3, 2009Smetana, jagode, limonina lupinica, koščki orehov in kapljice medu je zmešala v kremni napoj in stopila proti zaprtim vratom. Izza njih se je slišala soplost globokega človeka kakor ,da mu je dušilo pljuča.
Opazovale so oči na zunanji strani okna..Temna noč je bila ovita okoli doma, gozdne zaplate so bile edini pogled in težkost kosmatih oblakov se je trgala s strelami nad vse. Kaplje, pričakovane debele in neusmiljene so se še držale pod krošnjami oblačnosti.Soplost iz notranjosti zaprte sobe je razglašala svoj umik v drugost…Oči, kakor ledene sveče se niso mogle premakniti. le debelile so se z belino in ugibajoče, prestrašeno strmele.
Dekle je držalo kljuko. Stisnjena drobna pest se je obotavljala in počasi drsela proti koncu srebrnega kavlja, ki je bilo edino bogastvo, videno v tej lopasti koči. Majhna je, kakor osat, bila nasajena okoli širokega dimnika. Vsak veter bi ji bil kos, premagal njeno stoječnost, da bi legla na Zemnjo kakor prah…Razen dimnika, ta je bil slavolok še iz časov trdnosti, odločnosti in načel, ki je krojila za generacije, ne za dneve. Verjetno je pred to lopo bila okoli njega postavljena druga, morda večja in pred njo še tretja, četrta v nedogled…tu lahko štejejo le zvezde, mesečni obhodi lune, danes, če bi ji bilo mar, leteča satelitska postaja.
A komu mar..gozd je strašilo, njegova temačnost, med obljudenimi potmi je še vedno skrivališče strašil, s katerimi se nihče noče soočiti, raje živijo tam v glavah piratov..človeških piratov, ki so zamenjali zlato za življenje.
Oči so še vedno buljile…
Če bi imela kamero, kar posname satelit, bi stopala nazaj po stopinjah izgubljenih oči in našla sledi vse do potke in po njej vse do mestnega roba, kjer se fantki in deklice še igrajo z listi, se obmetavajo z maminimi paradižniki z vrta in plezajo na razkošne jablane. Bil je deček okoli 10-tih let..POslušal je zgodbe, bral kriminalke in raziskoval izza ograj poznanega.
Sledil je petju dekliške pesmi…sledil ji v temačnost gozda. Je pela in preglasila barve večera,. ki je padal brez opozoril. Le nežna zarja se je pričarala na obzorju, tam za iglicami visokorastnikov..In znašel se je tu, še vedno nevedoč potopa dneva v noč.
Stal je in se naprezal, držal dih, saj zdaj, zdaj je deklica naslonila s silo dlan na kljuko in vrata so se odprla…Dihanje , ki je prihajalo ob prislonjenem oknu fantu na uho je zamrlo…mljoskanje ust in tihi :ljuba hči! ga je presenetilo, ko je deklica zopet ponesla vso pozornost z glasom tja gor, tja daleč kjer se s koraki ne da…tja vse do lune, polne, ki tako očitno zavajati zna in nositi ljudi, brez vednosti v različne smeri.
Fant je to poznal.Poznal je prostor, kamor glas je peljal . Je pel,je pel in deček je zaprl oči in prvič v življenju stopil volčji korak proti luni sanj..