Okus po starodavnih Inkih
Avtor: Nina on september 30, 2009
Jaime je pridirjal s svojo energijo…Se še spomnite mojega dobrega prijatelja, ki sem ga spoznala na izjemnem festivalu-Burning manv Nevadi dve leti nazaj?! Tisti, ki ima restavracije po Mehiki s hrano, v kkatero nalašč posegaš s prsti, da po praznem krožniku ostanejo še namazani, ter nastavijo jeziku še zadnje zadoščenje.. Okusi, ki se upirajo vsakodnevnosti in navadnosti, ter se v barvni zloženki prav posebno postrežejo na krožnikih ali kakšnih podobnih platillosih.
Ta isti Jaime je priletel zadnji teden..Najprej kar je naredil, je, da je v lokalu, Hierba Buena, kjer ponavadi ležim v viseči mreži in tipkam,kupil steklenico odličnega Pisca in ga pustil tam, z najinimi imeni, da ne bom samo pila kokin čaj, hahah..je verjetno prepričanja, da mi bo Pisco odprl še kak dodatni kanal za pisanje, jajaj…kot, da je to mogoče, saj je sam , ta exotičen, Cusco dovolj.
Tam sva se tudi nasadila na temo o lepoti in kako potrebuješ nekaj časa med ljudmi, ki so tako drugačni od tebe, da izluščiš lepoto od navadnosti..nek presežek. Da se ti okrepi oko za “specialitete” lahpo traja. Sama sem že precej utečena in tako sem izpadla kot vodnik, ki loči iskriv in lep obraz v ena, dva, tri..hahaha….
Ne pozabimo, da se zunanje oko prej uleže na človeka kot notranje oko.Ponavadi!
Besedičenje naju je metalo iz starih spominov v globokumljenje, do sanjaštva in potem nazaj v prav tu in sedaj.
Jaime je vedno na pozor, ter se razvil v pravega odkrivalca gurmanskih naslovov.Prišel je po enem tednu v Limi, kjer je spoznal smetano izza kuhinjskih pultov ,ter se nastanil tu v Cuscu, popolnoma pripravljen.
Prvi večer sva se namenila v eno restavracijo iz njegovega menija, kjer sva po njami predjedi iz tune in koruznih žgancev, ter quinoe z zelenjavo in balzamičnim kisom, okušala dober Cabernet iz Čil. Ni nama šel od rok. Višina 3400 metrov ima posledice in med njimi je tudi ne pitje alkohola…kozarec, dva, potem se ustavi, glava postane težka in okus si želi lahkosti, ki bi svežila grlo in stisnjeno drobovje.
Sledila je glavna jed, jagnje z zelenjavo na nabodalu in odličen krompir( Peru je prestolnica krompirja, saj ga pozna okoli 4000 vrst). Moj želodček se najraje pogosti s sladkim, njam njammmmmmm…s kakšno zeliščno omakico.
V ponedeljek zgužvana od malih kamionet, kjer se ljudje nagnetemo kot sardele, je Jaime vpil, :”Ni zraka, ni zraka, odprite okna!!!! NIna, daj mi vodo!!!” hahah…meni se je zdelo vse skupaj zabavno in sem se tega klastrofobičnega občutka navadila, ter se ga naučila premagati.
Prispema do Harina(med Calcuto in Urubambo), kjer so nastanjeni ,v novi hiški, Roberto in Tika, blizu nekje pa ljubica Urša z Ashem in Jeremijem, ter Nino iz Slovenije, ki je na obisku. A na žalost, sva z Jaimijem prišla prepozno, da bi šla do njih. Tam v Harinu, z Robertom in Tiko, smo se ustavili še na Truchadi(postrvijadi), spili litersko pivo(edina opcija, ki je bila ponujena in si se moral prav zgrebsti zanjo skozi malo okno z rahlo ali močno opitimi domačini, ki ti niso dali prostora..pa je NIna malo povzdignila vrat in se našopirila kot puran. Vzela svojo velikost v svoj prid, malo razkoračila noge, da me živa sila ni več premaknila, na jamranje domačinov pa sem se le prijazno nasmihnila, ter postala neslišna. Le tako mi je uspelo! Ker veste domačini so svojega dnarja vredni!!!)
Nastanjeni v topli, okrogli hiški, smo spili čaj, potem sem smuknila v sosednjo, prav tako okroglo hiško, do Ane, se malo pocartala z njo in zaspala ob zvokih padajoče vode iz sosednjega slapa, ki je butal z mislimi ob nič, ter me zasanja v valove daleč stran. Zbudi me budilka, hitro se umijem, oblečem, odložim nepotrebna oblačila na stol, cmok cmok in šibam s Jaimeijem do postaje. S kombijem do Urubambe(spet stlačeni po širini, višini in dolžini), kjer sta naju že čakala dva kuharska mojstra, ki nam bosta predstavila tradicionalno, ceremonialno jed Inkov- PACHA MANKA. Poklicali smo taxi, 20 minut naprej smo izstopili v kraju blizu Chanchera ob jezeru MAMAPHURAY.
Domačinke, majhne ženske v tradicionalnih oblekah, pod bikoborčevemu klobuku podobnemu pokrivalu, ki je spuščal še dve skrbno spleteni kiti skoraj do riti. Njuhova krila so bila temno modra, stisnjena ob pasu, od tam proti kolenim pa so se vedno bolj napihnjevala kakor sveže kipnjena masa za kruh..spodaj bela čipka, zgoraj reklc z izvezenimi detajli, barvami , ki jih stiskajo in izdelujejo iz različnih rastlin. Zanimiva je tista z belim prahom posuta gobica, ki raste na listih kaktusa. Ob stisku se po prstih razlije živa gosta vijolična barva iz katere dobivajo vse nianse od temno rdeče, svetlo, do vijolične, roza, modre.
Torej, Pozdravljeni na podmavričnem jezeru Mamaphuray!!
Vodil nas je glavni kuhar Gonzalo Angosto(ki ima lep romantičen hotel v Limi) in Pie(pozabila priimek, ki ima njami restavracijo v Urubambi, ime ima po ratslini, ki jo primerjajo z ganđo, čeprav ji ni nič podobna)
Kamni so se greli nad ognjem, okoli njega smo pripravili malo razstavo vsega, ga bomo rabili, nekaj vrst krompirja, ananas, banane, čebule, kup želišč(naj izpostavim Muno, ki je zelo zdravilna, kakor Koka), fižol v olupih, bolj podoben grahu ali soji, tu vmes, meso(jagnje, teletina, piščanec vse mariniranio v svojih omakah), sir z zelišči..
Vmes se je pil Mezcal, ki ga je prinesel Jaime iz svoje Mezcalerije v Oaxaci(Los Danzantes).
Sledila je chicha(fermentirana koruza, napitek, ki ga pijejo in darujejo mami pachi(mami Zemlji) že iz časa pred Inki, potem še chicha morada, ki pa jo ima rada NIna, saj je sladka in začinjena s cimetom in pomarančno lupinico, je malo podobna kuhanemu vinu, njami in ne vsebuje alkohola, med tem ko navadna fermentirana, ki se mimogrede fermentira le 12 ur, vsebuje alkohol).
Cela ceremonija je bila naročena s strani Ameriške televizijske mreže in voditeljice, ki je napisala že bojda nekaj best seller kuharskih knjig) prišla je z ekipo in stvar se je začela.
Odmaknili so kamenje , spraznili jamo, vanjo položili kamenje nazaj, potem sadje in čebulo, pa kamenje, pa meso, kamenje in zelenjavo, kamenje ter vse skupaj zabakadirali z zelišči, mokrim papirjem in pokrili z velikim kupom zemlje.
,Kako je dišalo ko so polagali vse te dobrote na vroče kamne, njami…Zelišča…mmmmmmm..
Ko se je vse neprodušno zaprlo z zemljo, smo se poklonili severu, jugu, vzhodu, zahodu s kokinimi listi in čičo, ki je preden je srknila z usti v telo bila s kapljicami darovana Mami Pachi.
Sledila je predjed, kuhan krompir, koruza, fižol,sveži sir, omaka iz zelišč ter čiča(chicha). Jedli smo z domačini,na travi, pili z enakih lončkov, smeh je bil nalezljiv.
Malo smo obiskali šotorček, kjer se točilo izbrano vino, pečen krompirček in omakice..mmm..
Čez 25 minut se je začelo odkrivanje zemlje, kamnov in skrbno nalaganje v čiste lončene lonce vse spečeno. Kakšno smehajoče navdušenje je sijalo z vseh lic..
Dobrote smo položili na mizo, kjer je Gonzalo vse razložil in smo začeli polniti krožnike, vsega po malem, kar je bilo na koncu hrane do nezavesti.
To celodnevno doživetje, nevarno za jezične borbončice, da se ne bi preveč razvadile, jaja in hotele ustvariti navado, je bilo tako emocionalno tudi zaradi vremena, ki je od vročega in pekočega sonca,občasno ohladil z močnim vetrom, potem težke oblake zamenjal za lahkotno meglico in spet sonce, pa dež je kapljal iz jasnosti. Naslikala se je mavrica, ki nas je posedla vsakega posebej na obronkih zaplat ob vodi in peljala vsakega drugam.
Lahko povzamem z vzklikom “UAU”, nikakor pa ni ene besede, lahko je morda dejanje.
Se zaljubiš in si jadrnica na širokem nepoznanem oceanu, ki ga včasi presenti močan veter ali se medeš pod golim soncem, a nikakor ni mirno, konstantno…burkavo je in intenzivno, potem se zaljubljenost preda ljubljenju in sexualni predanosti, ki terja vse. Stke se vez, srebrna nitka med dvema izbranima , ki je zavezana za vedno.
Tako je zaživel ta dan. Brezkompromisno, strastno z obuditvijo vseh čutov.
