Brazil..

Avtor: Nina on september 11, 2009

..smola…včeraj se zleknem v posteljo po celodnevnem potikanju po mestu..utrujena, jajaja…me še dajejo časovne spremembe in klima in dvodnevno bivanje na letališču..se uležem in lepo napišem litanijo o dogajanju na letališču, ko mi prst pritisne na nepravo tipko in se vse izbriše, hahaha…verjetno ta zgodbe ni bila namenjena vsem..
Se je pa zgodilo , na kratko, da sem prispela, ugotovila, da kljub delovni vizi v Mehiki za J.Ameriko potrebujem potrdilo, da odhajam ven iz države v roku 3 mesecev, tako sem morala kupiti še eno karto iz j.Amerike do Mehike..Ker pa je to milansko letališče precej zabačeno in je vse zaprto po 21 uri, so mi morali prestaviti let na naslednji dan, isto uro, da sem jo lahko kupila.
Internet za nobenega uslužbenca na tem letališču ne obstaja…A če se ne daš, lahko po njihovem mnenju izbrskaš nemogoče..treba je le pogovor z gosti te postaje in ne uslužbenci…Na koncu je internet prihrulil tudi v to luškano mašino( mogoče ste opazili, če ste moj face prijatelj, da sem non stop pripeta na net) tako pač je, ko imaš v rokah novo igračko, z lepimi programčki in misijo, da boš vestno pisal.

Torej net na ekranu. Iščem karto in najdem eno bolj ugodnih 400 in še nekaj eurov iz Caracasa(Venezuela) do DF(mexico). Kupim jo, a kmalu se izkaže, da s to karto ne bo nič..Agencija EDREAM je malo zmutnjena in ni je bilo mogoče dobiti na tel..takoj je stvar zasmrdela, prešinalo me je, da želijo le peneze, brez usluge nazaj…šiiiiiit!!!!
Potem izvem še spremenjeno informacijo, da ni dovolj le katera koli karta iz j. Amerike, vendar mora biti prav iz Lime(Peru), kjer bom nazadnje nastanjena…znotraj po drobovju stisne in vprašuje koliko si res želim na drugo stran Atlantika…da bi morda morala nazaj domov, saj se je med 3 mesečnim bivanje oglasilo tudi razmišljanje, da bi morda ostala doma in si našla eno pot delovanja, ter se tako standardno ustalila…slika, da bi imela lep dom, en avtomobilček, lepe obleke, kakšnega fanta, kmalu družino, lepo službico…tudi v najpopolnejši obliki te ideje, se je kmalu izkazalo, da ne prihaja iz mene, vendar iz vzorca, ki se okoli mene ponavlja v skoraj vsakemu prebivalcu, ki se enkrat ustali, zagnezdi…
Če so mi te lepe materialne stvari in druženje s prijatelji, družino še tako všeč, odmerijo premalo, kakor smatram, da življenje je. Ljubim družino in mi je bilo hudo odditi in prijatelji, aaaaaaaaaa…res hudo, vendar je to vse z mano vsak trenutek…in najlepše je videti, da se to ne spremeni s časom, ko te z njimi ni..eno življenje pač ne mora biti le nenehno ponavljanje istih stvari, navad, prepričevanj kdo si in kako bi vse to moralo biti..mislim in vidim , da ne!!!!

Letališče..imam še dve uri…in novo informacijo, da je treba kupiti še eno karto…creditna kartica nekaj zablokira, takoj se mi usuje na oči, oguljofali so me?!?!?!
Imam še nekaj gotovine in napraskam, kar je bilo in kupim še eno karto, ki je resnično izpraznila vsak žep in grem z ničemer v tja, kjer me nekaj v meni spet čaka…končno na avionu, TAM, destinacija Sao PAolo..in sedaj sem tu…

vreme ga serje in se le počasi svetlika izpod oblakov..danes šibnem proti obali in se poskušam nakopati ter nasvežiti s slanimi kapljicami..

Vse se bo rešilo, vse ima vedno svoj smisel, le sprejeti je treba, kar pride in je neprijetno le , ker se ne odrti, kot si zamisliš.
To je vse.

Se beremo!!!!kiss