juhuuuu in pozdravljeni iz CUSKAAAAAAAA

Avtor: Nina on september 18, 2009

Nina je na cilju, na ciljni zemlji.

Pred parimi urami izstopila iz avtobusa , ki je vozil čez puščavo, ki se dviga naprej od Lime,20 ur.AAAAAAAAAAAAAAA.

Tam čudna naselja tik ob morju, kot zapuščena mesta iz nekoč polne avtoceste66 čez Ameriko, tako je bila tam pot posejana z mal spooky polomljenimi hiškami.Ajs…mogoče je zver prišla, velikih, lačnih ust in se namastila. Vse kar za njo je ostalo so olupki nekoč živečega. jajaja!

Veliko, žalostnih, kurjih farm, betonski bazenčki obdani z ograjo in napoljnjeni s pipikami tik ob kilometrskih plažah, kjer razen izgubljenega majhnega telesa južno američana in za njim tacajočega psa, ni bilo nobenega.

Narava se je s kilometri obogatila, palme najprej so z vetrom plavale v njegovih nevidnih silah, ki so se tu in tam zaletele tudi v zgornji del busa, v del okna, kjer so buljile Ninine oči. Veke so blinkale in se čudile. Potem se je narava obarvala, če je le potoček znal nanjo se izliti, je zaživela.

Lepo.

Obujanje. Brazilija me je osolila z vremenom. Zastrla pač sonce in razbila tisti pričakovani mit, da je cela Brazilija stereotipno osončena..Pa ni temu tako.

V Jungli tega ne opaziš. Visoka drevesa, najbolj deževnega pragozda (atlatski deževni pragozd)in zavestaste korenine, ki segajo vse do tal in padajoče rastlo zelenje le tu in tam naredijo okno do neba, pa sploh je razgibanost z zvoki, da iščeš od kod prihajajo in dinamični labirinti vode in porastle zemlje tako pestra, da ga ne pogrešaš.Tam sem zajadrala s kolesom 3 km v globino gozda, ga zaklenila in se peš odpravila še kakšna 2km, kjer me je pričakal mali slap. Po napotkih sem se napotila še za njim in še za enim in nazadnje prišla do ta velikega slapa, ga preplezala in za njim odkrila še tolmunčke in popolnoma nobenega človeka. odložila sem vlažne in blatne kose obleke na kamen in se pognala v kristalno čisto vodo, ne premrzlo ne pretoplo :).

mmmmmmmmm

Na plaži , ob njej, pa je zgodba drugačna. Vesela sem bila Martiela, fanta, ki sem ga spoznala že v Sao Paolu in me klikne na chat en večer, mi pravi , da je blizu in čaka bus do Rio de Janeira..čvekava in beseda da besedo, pa je uletel, prestavil avtobus na naslednji dan in sva se spravila odkrivati okus capirinj, ajs….drugi dan pa piknikarila na plaži, sonce je nežno prišlo, smeha ni manjkalo in teme so bile, uf, ja zelo zanimive..ker je francoz se ni mogel otepati vračanju teme o sexu..26 let in divje izkušnje na poti mladega fanta okrilijo in leti tam in najbolj potrebno sanja…jajaja…fajn človek. Srečno!!!!

Na poti iz Boissucange naletiš na mesteca kjer črpajo olje , goreči dimniki sredi junglaste narave, kar zaboli, ko veš kako je cela brazilija prepikana s temi cevmi, ki se valijo iz malih dolin vse pod meglaste oblake gora. in tam zraven revna mesteca delavcev, sredi ničesar.

Zvečer sem prispela h Caroline v Sao Paolo, šle sva v šoping, pridružila se je še ena prijateljica , povečerjali smo , spili nekaj portugalskega vina, njaami in padle v posteljo..kakšni pogovori, če nobena ne govori preveč angleško in polomljeno špansko in tako se ti na kioncu res nekaj odpre, da razumeš. Če si le vsaj malo na čisti liniji z ljudmi..jajaja..floating people in universal comunication!!!

Danes tu, že srečala Jhoela in Phura, zvečer je že dogajanje, moram iti poiskati Alvara,kitarista, in mal podregati v osje glasbeno gnezdo…

kmalu se beremo, ostanite odporni proti prašičji gripi in za njo ne krivite gujdekov, nč niso krivi…

cmoka…

Ampak Cusco je s