Avtor: Nina on
november 21, 2009
now im even older, now im even older..hahah…muy bien, Kristoff!!!:)
Bil je glasen sum v usesih..izdihnil je glas, ostal je sepet in pridih preteklosti kako pocasi, kakor val dimnnega peska , ki se pocasi polega.
Zakljucili smo dan in noc v Km0. Ostali smo kelner Jhoel, barman Juan Carlos in blagajnicar Kristoff..kaj nam je poceti po petkovem veceru, ki ni dosegel pricakovanj denarja, saj se je izmaknil elektricni tok in zakril cel del starega mesta v popolno temo v tem krajcerskem luninem sevu. Nic ni ostalo…sla sem na obisk k prijatelju, ki si je par ur poprej pretetoviral staro tetovazo , kar na svojem domu in se sele okrepil z mocjo po prinesem kosilu, ki sva ga z Volteusom kupila na marketu San Blas, pri feminiziranemu in neznemu kuharju vegeterijanske hrane…naval na njegovo gostijo je vsak dan popularen. Hrana je kakor on, ljubezniva, nezna, hranljiva in le z dotikom nasekljanega pikantnega sadeza pimiente napadljiva.
Ura tece p roti 4 zjutraj. Skuhala sem vecerjo za prine fante, s katerimi smo ure poprej imeli nekaj konfliktov. Delo trenurno, je rahlo preumirjeno v popoldanskih in vecernih urah, sele pozno v noc se odpre in privede lacne turiste, ki so bolj podobni osamecem, glede na cas enega meseca nazaj. A ni slabo, le drugace. Kar pomaga meni v prid, da se lahko vsega priucim, skacem naokoli in delam v pocasnem tempu srcnega bita. Vcasih, kakor danes, pa le prelije iz umirjenosti srz, da se stvari vseeno morajo postavljati na svoje mesto dejavnosti.
Moje delo v Km0, ceprav sem se tu nasla, koncuje in se odpirajo nova vrata. Prihodnost je zavesa vseh mogocih sanj. Besede se vselej srecujejo v tej temnici svetlobe. Kam pa naj clovek zre, ce ne v to nepredvidljivost z veliko mero preedvidevanj..hahaha…filozofiji ne zmanjka prostora v tej svetlo lasni glavi. Po medicini, ki sem jo prejela s Quierosi na tisocakih pusca posledice. Videnja kam je treba in vizij z oblikami, barvami se ne neha.
Lezim na terasi pri Saciju, zrem lagodno v prihajajoce oblacje in se pogled spremeni v kapljicaste svetlobne iskre, ki migletajo okoli nas, potem se zazrcalijo oblike v oblacnosti, temno svetljeni, premikajoci se nenehno. Sachi povabi na juho, ki je posoda polna medicine, ki jo pripeavlja s tako ljubeznijo in perfekcijo, da se ti spostovanje zasadi v v vsako vprasanje cemu tako…ce sploh si dovolis tja…vsak gib vodi v globje razumevanje videnjanekoga, ki je na podobni poti, kot sama…cistost, je beseda, ki je najblizje..cistost ljubezni, neki ultimativni obliki, ki jo lacno in vseg avecjega lacnemu umu lahko prisodi.
Svet ni vec velik v tej dobi vsega dosegajocega. Moja dezela lezi 18 ur vstran..kako dalec je zares to…hoja po Zemlji je dalec v preteklosti, sedaj smo v dobi letenja in temu ne gre zanikati.
Spremljanje lastne izbire odlocitev je naporna in hranljiva, dvomljiva a samozadostna, da se vera v karkoli se zgodi dozdeva edino razumljivo…ter vsaka slutnja o strahu postaja le se vecji zagon, po. se v to smer, kjerkoli je.
Torej , odloceno je , da se v prvem tednu decembra odpravim s Sacijem in Chakiro proti Braziliji…Nic ni znano , torej vse presenecenje..
juhu in me gusta esa vida!!!
cmok..
Avtor: Nina on
november 17, 2009
Najprej se je sesul racunalnik, ki bo izgleda, sedaj po parih tednih le lahko zopet zagnal windovs in na novo nalozene programe, da bomo lahko bolj povezani, da bom spet bolj pisala in manj drugam gledala :).
Delo v Km je zabavno…delamo cele dneve in se imamo super. Z zaposlenimi se odlicno razumemo, kar daje baru poseben car. Vsak dan ziva glasba in obiski svezih turistov kot ze poznanih ostajajocih potovalce ali domacinov. Vedno prihajajo nove informacije, kmalu organiziramo zabavo, ki bo tudi v slovo,saj sem 3 dni nazaj dala odpoved, navkljub vsemu lepemu, ki se mi dogaja tam. A je zavel klic srca in Nina se je odlocila, da bo poslusala svojo intuicijo in se podala proti Brazilski Bahii 1, decembra z se dvema posebnima glasbenikoma, ki sta toliko vec…Izjemne duse, spiritalna jaguarja, ki se povzpeta na svoje konge in odbijeta stran zidove poslusalcev, potem zavijeta z zrakom skozi diridu in piscali, zavijeta besede v magicnost z glasom in odpirata cakre..plesem, ko sta blizu in sedaj bom plapolala z njuno glasbo sleherni dan do novega leta na velikem festivalu Univerzus Paralelos na plazah Bahie…svet je zopet neznan in kar sem se naucila bo prislo na plano brezkompromisov…:) hihihi..spet
Danes spet zgodnja, ura 7.23, ko so se odprle oci…spanje je vedno bolj nepomembno..druzina v cigavem , stanovanju zivim, so me povabili na zajtrk..odprla sem salamo, ki se je ves ta cas potikala v nahrbtniku..koncno je nasla trenutek v casu, jajaja..kako so jo jedli in uzivali, juhuuuu..super je, cuj!!!
Arrrrrrr…sibam, ker je moj cas in se kmalu oglasim…
cmoka , vsem!!!
Avtor: Nina on
november 11, 2009
..ko sem odnehala , ze skoraj se pripravila na nov izziv v drugi obliki nekje drugje, me je prelisicila ideja, da bi vodila KM0, bar, kjer je do sedaj moja roka le kelnarila in se tiho ucila, je Ariel, naznanil, da gre..pa sem se ponudila in sedaj kak teden tekam za mislimi kaj bi lahko uvedla, da priklicemo se kaj drugega in ne le disciplino, k je odvisna od turistov, ampak premore kaj vec.
Zacelo se je z manjsimi izzivi, ki so se od prej in malo pomaga, da se dobro razumemo a ne pomaga, da ljudje tu pac delajo drugace in, ko si odvisen tudi od prodaje(tvoj zasluzek) vidis reci rahlo drugace, jajajaja….la vida es la surpresa, surpresa es la vida!!! en serio!!!!
A naj vam povem o svojem ne dalec nazaj potovanju na 5000 metrov visoko goro, kjer nas je(4 ne domacine) povabil sam saman Quierosov, ki je tako rekoc prijatelj Ariela(ki trenutno isce vizije naprej na BUSCAR DE LA VIZION festivalu.. Vozili smo se kaksnih 6 ur do tocke, ko nic vecna kolesih ne gre naprej. Tam so nas pocakali 3 konji in barvni domacini s tremi vriskajocimi a sramezljivimi otroki.Sijocih oci so bledeli obrisi nekih poznanih gesti n navad. Koraki so se vrstili po dolini na vznozju soncnih vzhodov, kjer je legala megla in se temnila s padajoco kuglo nekje dalec stran za snezenim vrhom. ..
Obliv me je breztoploten polt, zrcalila sem se v ogledalu brezmadeznega jezera, dokler me ni zaliv rahel val izpod debele gosjega zamaha tik pod gladino…zamahovala sem z rokami jih dvigovala, da bi omilila zatekanje dlani..zaradi obljubljene hladnosti v tej visini sem napolnila nahrbtnik z vsemi toplimi oblacili, ki sem jih premogla.
Ure so tekle, na obrazu se je slikala nova dolina in spet nov vrh, pa zopet gladina in pritiskanje sprozilca na fotoaparatu, dihanje je ohlapno hropelo iz pljuc. Kje je bil tisti najdeni kljuc poznanih nizin?!?! Ne ob meni, ne v meni!!
Zaslika se bela pojava z razpetim repom, ki je piratsko plapolav na rahlo zeleni zaplati za se enim in se enim jezerom…bil je kot prikazen, strumen in nepremicen, skoraj iluzoren, ce bi le rep ne vihral v plapolajoci pesmi vetra, ki je bril in grizel kukajoca lica, tokrat zasvetljena v nasmeh. Bil je zrebec, bil je duh, ki je izvil iz neke cudne globine nek poznan spomin. Neopredeljiv in rahlo zmeden…
A pot je tekla ob potokih, preko prelazov, v ustje vrhov in nazaj po pescinah pocasi naravnost v temnino, ki so jo slepile oranzne bliskajoce strele..bil je osupljiv trenutek trenutkov. bliski, ki so nizke, ki donijo globlje.
Pocasi smo prisli do prvih senc kamnitih his in vstopili v tisto na sredi planote..kakor je veleval pogled izpod tu in tam osvetljenega neba.
Iz odprtih vrat se je valil tezak dim, vrata so bila nizka in tla v hisi posuta s suho travo. Na desni je bilo nizko gorisce, ki je grelo dve posodi iz aluminija. Elektrike ni bilo, dve prizgani sveci na vsaki strani hise. Posedli smo se v krogu in sklenjeni s pogledi pozdravljali zenice, ki so tocile vroci caj in ponujale kuhan krompir. Vrglo me je nazaj na steno. Naslonjela, utrujena, presunjena od same poti, visine in tega sedanjega videnja.vonj, okus, pogñled vse je vrelo v eno zmesnjavo…utrujena sem po nekaj urah legla v dve spalni vreci, premrazena od lulanja na zunaj pod milim nebom , nad skopano luknjo strbunkastem wc-ju. Tam si pokleknjen lahko zrl v bliskajoco gladino vode a mraz me je nagnal iskat toploto, ki je po par urah v vrecah ni bilo vec..premetavanje in nenehno iskanje je utrudilo in naslednji dan me je pogrel sele pekoc soncni pozdrav okoli 5 zjutraj. V hisi se je pred tem razlegel otroski jok..vonj po caju z moko in zelisci, ter kuhanemu krompirju, ki je sledil vsakemu obedu.
Bila sem rahlo omamljena in telo je odzivalo na korake s nezxanesljivimi opotekanji..legla sem na skalo in odsanjala nekaj preresnicnih sanj.
vrnila sem se in pomagala pripravljati cico.. mleli smo in mleli, otroci so se nam smejali, zenice pa ob tkanju svojih plaht sepetajoce pogledovale. A taksna pogledovnja so godila in nasajala varnost in ljubezen v srce.
Prisel je cas. Odpravili smo se proti dolini posebnega jezera z votlino, kjer smo pripravilio vse potrebno za ceremonijo, ki jo vsak 25 oktober naredijo za zivali, za rodovitnost. Prisel je tudi cas, da sem odprla svoje darilo in si postregla z medicino. Z Watchumo(San Pedro). Cez nekaj ur so se ure zacele spreminjati v barve in videnja. Vipasana , ki me je naucila toliko, je postala moj voditelj in ob vsemu, kar je ponudila ceremonija , ob vestnemu darovanju mami Zemlji, zvecenju cocinih listov, petju, poslusanju zgodb, odmikanju oblakov in siju lune ter venere, se je pred in v meni razgaljala molekularna resnica zivljeja, pa nastanek zvezd in zivljenja, pa dimenzionalno prepletanje pred tistim, kar sem vedno mislila, da je edino obstojece…AR::::::!!!!! ni besed in naj vam povem, da sem celo potovanje cele noci in vecera prezivela kakor angel, v spostovanju in ljubezni, ki je bila in mi celo odpovedala srcni utrip, sem zivela bolj in bolj resnicno, kot kdaj koli prej..oh, ta narastek na mojih laseh spoznanj se le krepi. Japs, nova spoznanja prinasajo nove navdihe. Tam sem obstala razpletena med barvami, med vizijami, med srcnostjo in prenovo.
Spanja ni bilo. A ni pomenilo nic. Ustala sem pred vsemi in se pognala proti jezeru. Sezula cevlje in razkrila obraz, posadila dlani v ledeno vodo, zatem se podplate in navlazila obraz..mraz se me ni vec dotikal, samo cutila sem in bila…prisle so lame, prisli sta dve gosi, prisel je zrebec in kobila…prisla je dvojina in bila sem dvojna.
Ceremonija se ni nehala, spet smo se odpravili n podarili se stvaritev mami Zemlji in drug drugemu in zivalim, vecer nas je ugnal v toploto hiske, ki je zivela se bolj. Vceraj ziveca hisa, vsak svoj kakec nad ognjem je bil smiseln, vsaka odkrita rit malih otrok je bila normalna in smet na krompirju, ki sem ga ognala na jezik in med zobe, potem z uzitkom pogoltnila je postalo zivljenje..
Dnevi so se odsteli. Pogled se je napil od znotraj, oci so bile drugacne. Ogledalo v torbici je kazalo drugo podobo. Poslovili smo se z obcutkom, ki ga nosi otrok, ki gre od matere, dalec stran in s sreco, da smo del tega tisocletja starega zivljenja bili. Pote se je izvila iz pescene beline nazaj proti dolini, do kamor ti otroci(nekateri) potrebujejo tri dni, da pridejo do prve sole…bili smo izviti n popolnoma opeceni(v obraz, oci, duso)
Sachi, poseben clovek, ki je postal poseben prijatelj in ki kmalu leti na drugo stran kontinenta mi je dal darilo nad darili. Watcumo.
Ko me je ulovil in sem drla besede iz sebe je le smejoce naslonil svpoje oci na moje in vedel.
Danes je zacel pripravljati Waatchumo in del procesa sem lahko tudi sama..komaj cakam jutro, da se zapodim po stopnicah gor in odkrijem se kaksno skrivnost med najinimi modrimi pogovori.
Drugace pa je zanimivo delati v tem novem poklicu..le malo zalosti je padlo na oko, ker bi besede vedno bolj rade iskale svoj prostor na papirju…a priloznost je dala priloznost in bo dala spet novo…slutim prihodnost…slutim jo sedaj..tu je v mojih rokah..kot izkusnja, ne kot pricakovanje boljsega..tu je.
cmok in hvala na razumevanju, ker me dolgo ni bilo.
kmalu, Nina.
