..time is ticking..

Avtor: Nina on november 21, 2009

now im even older, now im even older..hahah…muy bien, Kristoff!!!:)

Bil je glasen sum v usesih..izdihnil je glas, ostal je sepet in pridih preteklosti kako pocasi, kakor val dimnnega peska , ki se pocasi polega.

Zakljucili smo dan in noc v Km0. Ostali smo kelner Jhoel, barman Juan Carlos in blagajnicar Kristoff..kaj nam je poceti po petkovem veceru, ki ni dosegel pricakovanj denarja, saj se je izmaknil elektricni tok in zakril cel del starega mesta v popolno temo v tem krajcerskem luninem sevu. Nic ni ostalo…sla sem na obisk k prijatelju, ki si je par ur poprej pretetoviral staro tetovazo , kar na svojem domu in se sele okrepil z mocjo po prinesem kosilu, ki sva ga z Volteusom kupila na marketu San Blas, pri feminiziranemu in neznemu kuharju vegeterijanske hrane…naval na njegovo gostijo je vsak dan popularen. Hrana je kakor on, ljubezniva, nezna, hranljiva in le z dotikom nasekljanega pikantnega sadeza pimiente napadljiva.

Ura tece p roti 4 zjutraj. Skuhala sem vecerjo za prine fante, s katerimi smo ure poprej imeli nekaj konfliktov. Delo trenurno, je rahlo preumirjeno v popoldanskih in vecernih urah, sele pozno v noc se odpre in privede lacne turiste, ki so bolj podobni osamecem, glede na cas enega meseca nazaj. A ni slabo, le drugace. Kar pomaga meni v prid, da se lahko vsega priucim, skacem naokoli in delam v pocasnem tempu srcnega bita. Vcasih, kakor danes, pa le prelije iz umirjenosti srz, da se stvari vseeno morajo postavljati na svoje mesto dejavnosti.

Moje delo v Km0, ceprav sem se tu nasla, koncuje in se odpirajo nova vrata. Prihodnost je zavesa vseh mogocih sanj. Besede se vselej srecujejo v tej temnici svetlobe. Kam pa naj clovek zre, ce ne v to nepredvidljivost z veliko mero preedvidevanj..hahaha…filozofiji ne zmanjka prostora v tej svetlo lasni glavi.  Po medicini, ki sem jo prejela s Quierosi na tisocakih pusca posledice. Videnja kam je treba in  vizij z oblikami, barvami se ne neha.

Lezim na terasi pri Saciju, zrem lagodno v prihajajoce oblacje in se pogled spremeni v kapljicaste svetlobne iskre, ki migletajo okoli  nas, potem se zazrcalijo oblike v oblacnosti, temno svetljeni, premikajoci se nenehno. Sachi povabi na juho, ki je posoda polna medicine, ki jo pripeavlja s tako ljubeznijo in perfekcijo, da se ti spostovanje zasadi v v vsako vprasanje cemu tako…ce sploh si dovolis tja…vsak gib vodi v globje razumevanje videnjanekoga, ki je na podobni poti, kot sama…cistost, je beseda, ki je najblizje..cistost ljubezni, neki ultimativni obliki, ki jo lacno in vseg avecjega lacnemu umu lahko prisodi.

Svet ni vec velik v tej dobi vsega dosegajocega. Moja dezela lezi 18 ur vstran..kako dalec je zares to…hoja po Zemlji je dalec v preteklosti, sedaj smo v dobi letenja in temu ne gre zanikati.

Spremljanje lastne izbire odlocitev je naporna in hranljiva, dvomljiva a samozadostna, da se vera v karkoli se zgodi dozdeva edino razumljivo…ter vsaka slutnja o strahu postaja le se vecji zagon, po. se v to smer, kjerkoli je.

Torej , odloceno je , da se v prvem tednu decembra odpravim s Sacijem in Chakiro proti Braziliji…Nic ni znano , torej vse presenecenje..

juhu in me gusta esa vida!!!

cmok..