Arhiv za december, 2009
Avtor: Nina on
december 24, 2009
AAAAAAAAAAAAAAAAA…zdej kričim na glas, ker vem,da me ne sliši niti ena vas doma na slovenskem. Tam, kjer se trga nebo in po snegu, ki ga nasipa več kot le za dlan na debelo, sonce priveže nase pomlad in v enem dnevu spremeni idilo smučarskih planin v en zelen travnik sijočih rastlin…tako nekako,
Od mojih korakov se stran odbijajo le kapljice pota…toliko jih je, da se zlivajo v rečice in po gubicah zlivajo proti jugu mojega telesa, proti tlom. Stopinj samo ponoči je med 25 in 30..vendar je zrak prijetnejši za pljuča kakor v Argentini. Morda, ker je v zraku še kaj drugega kot le zračne kapljice, hehehe…morda, morda, morda, je tam še veliko več.
Prečkali smo mejo. Še prej preživeli dan na Argentinski strani magičnih slapov Iguazu..Uaaaaaau…kakšna moč vode, ki mirno teče in potem kot, da se ji utrga v divji ples, na to ritemsko sambo se zakadi v prašne kaplje, ki se dvigajo nad drvečimi vodnimi trakovi. Slapovi so neusahljivi in neprekinjeni…stečejo ob rjavo rdečih skalah med bujnim zelenjem in se parijo med seboj…
Tam živijo samozadostno in se ne dajo motiti že stoletja…UAaaau..kakšna veličina te mojstrovine, kjer solze pridejo na oči pogumnim dedcem. A ni kaj, narava zmaga in stali še tako ledene.
Majhne ptičice se spuščajo strumno ob padcih vode v samo parno zmes nad dotikom vode s skalami v globini in tik pred njimi zajadrajo 90 stopinj v deročnost, pod slapove..A tam kdo lahko živi?!?! KAj se skriva za temi zavesami, morda res kakšna misteriozna pravljičnost?!?! Wiiiiiiii…
Naj še dodam, da sem tam med navdušenim gledanjem in srkanjem postala lizika sladkobe in slanobe lačnim metuljem, ki so brez strahu sidrali svoje kljunčke v kožo in tam ostajali, medtem , ko sem sama izkoriščala njih za fotke…kakšen angelski občutek, čutiti plahutanje njihovih kril na mokri koži.
Pred samim glavnim odrom, kjer je padalo največ silovite vode je mostičasta cesta, da se ppobližje spoznaš z njimi. Tam te zalije, opere in ko vdihneš naravnost omami…omami te voda…mmmm tako je bilo tejle Vodopivčevi gospodični, ki pa se sedaj že sprehaja po ulicah Rio de Jainera..danes smo prispeli..smo v stanovanju v južnem delu Ria, nekaj ulic od Cobacabane,famozne plaže..jutri zjutraj zajadram tja…komaj čakam, tako komaj, da mislim, da ne bom mogla zaspati!!!!!mislim!!!! A kdo ve!! Ti???nop…ali pač..kdo kaj ve in kdo kaj ne ve, ni več v mojem slogu, spraševati!
Ali ste vedeli, da imajo domorodci Avstralije(amborgini) skupen spomin..po Melchizedkovi teoriji in m nogih drugih smo sedaj na drugem levelu zavesti in kmalu bomo popolnoma v tretjem, kar naj bi bilo povezano z datumom 12.12.2012. Aborgini so v prvem levelu.
Ta delitev je vidna v DNA zasnovi. oni imajo 42 in še dva dodatna kromosoma, sami pa 44 +2, potem ti leveli rastejo, kakor raste otrok v odraslega, a na Zemlji naj bi jih dočakali le tri..jaja, zanimivo!!!
In ti leveli se usedajo v spomin, ki ima na prvi ravni skupnega..naprimer, če se Aborigenu kjer koli na svetu kaj zgodi, imajo drugi, isti njemu, torej Aborgini, kjerkoli že so, vstop v ta spomin, ki je popolnoma foto , 3d.
Mi na drugem levelu, pa imamo odcepljenega od celote in deluje le v nas, za nas…no, kaj več preberite, poizvejte sami ali vprašajte…glede teh tem sem še malo zadržana, ker se info še nabira. sem pa popolnoma navdušena glede dvignjenosti nad določena vprašanja, ki mi jih je dalo razumevanje živeljenja ali bolje vpogled v vsebino preko Wačume(medicina, kaktus). In potem se prebrane informacije po takšnih izkušnjah obnašajo kakor ključi, ki odpirajo različna vrata v tvoji glavi, srcu, ćakrah, vibracijah..v tvoji zemeljski vibraciji….brrrr…kjer se igra distanca med vibracijami 7.23cm..kaj znano?!Ah…ko se usede delim podrobneje z vami..tu so le drobtinice drobtinic..
A kaj življenje vam res je?!?!
Hm…jaja…to bi lahko bila ena lepa igra dodelanih iluzij-resnic!!!
Se gre kdo igrati?!?!?
kamlu spet, cmok
sreeeeeečneeee praznike in velikooooooooooooo daril od BOŽIČKA in DEDKA MRAZA!!!! juhuuuuuu
rada vas imam. in vas stiskam, vsak ddddddan!!!! brez jecljanja..stiskam vsak dan!
Avtor: Nina on
december 16, 2009
Bila je temna noc.. Tako se je vsaj zacela. Kakor temna posusena kri je trdo stal nocni obroc okoli ceste in se spremenil v tunel preden sem zaprla oci in skoraj zaspala.
Bil je podoben obcutek kot pri prostem padu iz letala, le krajsi in v presledkih.
BUF, PAF; SKLJOPC, BUM!!! Ni bilo konca, metalo nas je na vse strani. Ko sem odprla oci, sem se samo zacela z vsemi 4 oklepati sedeza pred menoj, nekako zasidrala noge. Stvari, torbe, deke so letele cez glavo, krik se je razlegal in ropot.
A v naslednjem hipu je za cas postalo vse popolnoma tiho. Tisina in bum bum nabijanje srca, brizganje adrenalina in potem rjovec kRIIIIIIK , KRIK mam in zen…Poberem se iz stola, skocim proti zenski, ki je v kupu dek na sebi lezala na tleh in iskala svojega dojencka…Najde ga, pomagam ji ga izviti, ga pridrzim, da ona jokajoce: MI BEBEEEE!!! vstane in ze je ni bilo vec v moji realnosti. Oglasil se je drug alarm, EN OTRO LADO in se vec zmedenih glasov, tokrat moski. Vsi smo morali na zgornjo stran.
Opazila sem Sacija in Chakiro, ki sta brez besed, s pogledom se vedno skozi okno zacela plezati proti sredini in se mene potisnila proti drugi polovici..Vprasam kaj je?!?! GRemo!!! Chakira samo doda, da moramo biti pri miru..ko obstojimo zacutimo vsi..avtobus se ziba.. Nisem ugotovila sploh, da smo bili nagnjeni nad hudourno ledeno reko, tu visoko v gorovju, kjer pesniki slikajo to magicnost kako se gore ljubijo z nebom in tu v Andih je res slika omamna in misticna..a ta trenutek niti prizgane zvezde na nebu niso obudile mali crvicek romantike v telesu.
Sok je divjal, lacen sok prezivetja…
Kri je vrela pod mozgani, a duh je hladil in odstavil cajnik kaosa iz te peci in me ohrabril, da sem pograbila nujne stvari(smesno ,a med njimi je najprej bila torba z racunalnikom in knjigami in zvezki), potem sem odprla okno in bila pripravljena na plezanje..naj pomirim, da smo v tem trenutku vsi bili bolj ali manj stojeci ob strani in pripravljeni na izhod, le prekleta vrata so bila stisnjena ena k drugim in niso dale glasu odpiranja od sebe.
Soferja so videli kako jo je popihal, drugi pa v vedno glasnejse spodbujanje naj se odprejo vrata!!! Naj nekdo pomaga!! Klicali smo, naj razbijejo okna tisti, ki imajo te razbijalce blizu. Ker ni bilo nic, sem sama bila napol stegnjena cez okno in pripravljena da probam iz zunanje strani..a so me potegnili nazaj, ces, vrata so odprta.. bili smo v vrsti en za drugim, mamam in otrokom smo dali prednost, mi trije smo se izgubili, kot zensko so me porinili naprej in strbunknila sem skozi vrata na travo. Splezala brez enega cevlja do ceste in tam pocakala na Sachija in Cakiro. Priplezala sta.
Prisel je sok, avtobus razbit spredaj in najboj sokanto, kako je visel nad divjo , pluskajoco reko.
Race so zacele s svojimi paritvenimi klici in leti..nad glavami se je sidral spomin z njimi…gnezdo novih spoznanj in razmisljanj je dosegel svoj razcvet. Vsak je bil v svojem kotu, vsak v svojem varnem kotu v sebi, ko se sepet razplemeni in dospe do usesa. Razberem, da je neka mrtva zenska. Zacnem sprasevati kje in mi povedo, vendar nihce ni bil siguren, ali zivi ali ne.. Ni mi dalo mira, ce bi bila sama tam bi zelela, da me kdo pògleda.. Splezam nazaj v bus in se po vseh 4 priplazim nad njo. Bila je obsijana s cisto nezno svetlobo svita..dovolj mocnega, da sem videla rahlo priprte oci in izpod vek .. solze..
pogoltnila sem slino, vdihnila, ko je spreletel srh in neznan obcutek skozi moje poznano polje..Vseeno sem pustila, da je roka sla do njenega vratu in iskala utrip, a nic…rahlo sem obrnila glavo, da bi lahko bolje dosegla, ko se je iz njenih ust ulila gosta kri..
Potem sem tipala zapestje in nic…obstala sem tam , sklonjena nad njo, Sachi je klical Nina, Cakira enako, sama sem ju odrivala iz glave, vse glasove in dognala, mrtva je.
In sem jo zacutila, prisezem, ..bilo je kot bi zacutila duso te mlade zenske,, katere telo je lezalo tu uklesceno, v vseh barvah, ki jih malajo na koledarje in pod njih podpisujejo mistiko inkov…telo je lezalo samo…prazno…ni je pospremil glas vse bo ok, nic ni hudega, ne skrbi…nikomur ni mogla povedati zadnjih besed, le solze je lahko izvila iz oci..edino kar je premogla..solzi..
In ce bi ne minilo 10 dni od te nesrece bi verjetno zakljucek bil popolnoma drugacen kakor sledi. Namrec resnica vsemu hudemu je, da sem tisti trenutek stopila v svojo dragocenost. Njena izguba se je spremenila v pridobitev meni novega obraza, na mojem telesu, ki je morda bolj lebdec kakor krvav. Nova vprasanja in spoznanja so pod koraki in misli o navezanosti na karkoli tukaj in sedaj ima visjo vpoglednost.
Naj bo dovolj. Nauk ce te krila optimizma in vere nesejo dovolj, je, kakor zgodba o biseru. Bolec kamen mladi rebrasti skoljki nekje globoko v oceanskem morju,je biser mladi zenski nekje na kopnem.
Se enkrat POGUM za tu in sedaj!!
Mwa
Avtor: Nina on
december 14, 2009
Dan je zavriskal v trebuhu tik po svitu in zajecljal besede komaj razumljive omamnemu mozgu: CAS JE!!!!, CAS JE , DA GRES!!!. Se usedem na rob postelje, leva veka se vedno v poljubu z obrazom, pomanen vanjo levi prst, da se odpre in obstremim, zasanjano upirjena v zid, kler so bingljale v sibkem vetrinem pihu skozi spranjo okna dve cunfkasti vrvici, v barvah Peru.ja.
Ulezem se nazaj v posteljo, se toplo in jasno vabljivo, naj se malo podremam.
Bila sm prepricana, da sem slisala nek glas, besede, ki so me predramile. Saj ni mozno, da sem le sanjala, kako sonce govori mi. Ne!!
Telo je leno, ulezeno, pokrito in skrceno. Trebusne zivalce, ki bingljetajo, nevidne, a cutne so spet zacele kraval in prizgale vse alarme. Zravnam telo v lezecem polozaju in z zaprtimi ocmi opazujem , kako se pretaka energija od cakre do cakre, zaceto pri stopalih od koder ima ogenj zivljenja vhod in pri drugem, na kroni glave, drugega. In se vali ognjena krogla s svojimi kraki po tunelu, po tubi speljani zadaj po hrbtenici. Odpira in me hrani. Napolnjena sem bila v dobri uri, tako, da so odprte oci skoraj prebile stene in me odnesle skozi zrak preko gora na plazo, pa potem zavile 90 sopinj gor in skozi ozvezdje odpeljale v drugo domenzijo..
Bilo je jasno. MORAM ITI!
Delo , ki sem ga imela cast opravljati v Cuscu se je po dobrem mesecu vodenja zazdel ,kakor celo zivljenje. Skrivnosti so bile odprte, cemu sem pristala tu, nauk je bil razpeljan na vrv in pripet z barvnimi kljukicami pred intelektom in srcem. Bila sem pomirjena, vznemirjena.
Zivljenje je postala prava slikanica. Slike prihajajo vedno nove in sama sem jih pobarvala v ljube barve. Zadnje case sem izbirala zive barve, smehljajoce in vesele.
USPELO MI JE!!! Je bil zadovljen tudi ego, ki ni krical. Ponosno je vzkliknil, brez , da bi zmotil ali preglasil kogarkoli iz svojega udobnega naslonjaca, kjer redno spremlja zivljenje iz vseh cutov in se uci. POstal je pameten in srcen. Uspelo NAM je, je ponovil popravljeno!! Kot bi zardel je obrisal oci s palcem in nadaljeval z opazovanjem, kot da se nic ni zgodilo.
Ta dan v sluzbi je bil nemiren. Bil je obicajen deloven dan, vse sem postorila kot ponavadi,mmm (vedno malo drugace ), okrasila zunaj mizo, cvetje, napisala table z novimi svezimi povabili, naj pridejo na happy hour, ki smo jo obrnili v happy night, svezina koktejlov v vonju sadne sise in udarci zivo igrane sambe, salse z rock strastjo…Ljudje so se zaceli kopiciti, meni je zmanjkovalo zraka.
Sla sem do Sacija med pauzo in mu povedala, da moram iti. Da sem dobila idejo iti z njim in Chakiro proti braziliji., Ni pomembno kam, moram le na pot, moram pisati, moram v naslednjo izkusnjo. Potovati brez vsega in biti samostojna brez sistemske sigurnosti!!
Sla sem nazaj v sluzbo in govorila s sefico, da cez en mesec grem. Pogledala me je debelo, ZAKAJ?!?! Ce ni dovolj denarja… in sem rekla, da moram dokoncati po kar sem prisla sem v prvem planu. Razumela me je. Sr. Maria je ena posebna zenska, mati 5 otrok, samohranilka, ki ima oci hudicevega angela. Ima srce slona in ambicionznost hijene. Vmes je vse . In ti diktiras njen odnos do sebe. Midve sva se odlicno razumeli.
Vmes cas in negotovosti in vprasanja, cemu, ko se mi je tu vse poklopilo. A sedaj po nekaj dneh potovanja razumem, vse se bolj.
Torej sedaj vas pozdravljam iz Argentine. Nastanjeni smo pri prijateljih od Sachija in Chekire v Plati, uro severno zahodno od Buenas Airesa. Mesto disi, kakor je topel obcutek doma, tu. Obstaja mocna podobnost med meni domacimi kraji, navadami, trgovinami, arhitekturo, da me greje domacnost Slovenije. Samo potice mi manjka.
Bolivija. Kot narava je zalostna in posusena. Revnost se kristali iz trave, ceste in ljudi. Neprijaznost se naveze na jezik in hitro bruhne jezlavost in nesramnost iz njih. Brez pravega vzroka je bila moja izkusnja tam zalostna. Otozna. Pa smo vseeno sijali z njimi in v Copacabani nasli najsocnejsi del Bolivije, ki je prelep. Jezero TITIKAKA je zgodba zase, je odmev davnine, kamor so zgodovinski viri uperili zacetke samega clovestva. Sumerci so pisali zgodbe o Lamurih , ki so se od tu preselili proti Mehiki in drugod. Knjiga Drunvalo Melchizedek-a= The Ancient Secret Of The Flower Of Life , je izjemno potovanje domisljije, z moznostmni, ki jih omejuje le ona in potem se inspiritivno sprevrze v resnico..aj..priporocam, da odpre ventile!!!
Torej Jezero Titikaka se priporoca iz moje strani, otoka Sonce in LUna z rusevinami in energijo, ki jo zacuti vsak.
Potem je sla pot namesto po alfaltu po kamniti ozki stezi par sto kilometrov, dokler se ni zasijala meja z Argentino in drugacna urejenost, drugacen, meni bolj poznam sistem. sE vedno pridih latina, a vendar popolnoma drug svet. Oblek, hrane, vonja, okusa, drze in navad!
brrrrrrrrr..sprememba plana..moram naprej v akcijo in pravtako menim, da pisanje naj ne bo predolgo..Torej naj mi ta izgovor sluzi in elegantno poslovi!!
Sibam se pred temo na kolo in v center…Uzivajte..!!! Ni druge!! Jamranje ali uzivanje…minuto za minuto, dan za dnem, leto za letom…a zacnimo z mislijo. Tam se nas uzitek zares zacne!! Torej najdi dobro misel, ti izbiras. Ena dobra misel, pripelje eno dobro dejanje.
Cmok in POGUM!!!
