Bolivija,Argentina..
Avtor: Nina on december 14, 2009
Dan je zavriskal v trebuhu tik po svitu in zajecljal besede komaj razumljive omamnemu mozgu: CAS JE!!!!, CAS JE , DA GRES!!!. Se usedem na rob postelje, leva veka se vedno v poljubu z obrazom, pomanen vanjo levi prst, da se odpre in obstremim, zasanjano upirjena v zid, kler so bingljale v sibkem vetrinem pihu skozi spranjo okna dve cunfkasti vrvici, v barvah Peru.ja.
Ulezem se nazaj v posteljo, se toplo in jasno vabljivo, naj se malo podremam.
Bila sm prepricana, da sem slisala nek glas, besede, ki so me predramile. Saj ni mozno, da sem le sanjala, kako sonce govori mi. Ne!!
Telo je leno, ulezeno, pokrito in skrceno. Trebusne zivalce, ki bingljetajo, nevidne, a cutne so spet zacele kraval in prizgale vse alarme. Zravnam telo v lezecem polozaju in z zaprtimi ocmi opazujem , kako se pretaka energija od cakre do cakre, zaceto pri stopalih od koder ima ogenj zivljenja vhod in pri drugem, na kroni glave, drugega. In se vali ognjena krogla s svojimi kraki po tunelu, po tubi speljani zadaj po hrbtenici. Odpira in me hrani. Napolnjena sem bila v dobri uri, tako, da so odprte oci skoraj prebile stene in me odnesle skozi zrak preko gora na plazo, pa potem zavile 90 sopinj gor in skozi ozvezdje odpeljale v drugo domenzijo..
Bilo je jasno. MORAM ITI!
Delo , ki sem ga imela cast opravljati v Cuscu se je po dobrem mesecu vodenja zazdel ,kakor celo zivljenje. Skrivnosti so bile odprte, cemu sem pristala tu, nauk je bil razpeljan na vrv in pripet z barvnimi kljukicami pred intelektom in srcem. Bila sem pomirjena, vznemirjena.
Zivljenje je postala prava slikanica. Slike prihajajo vedno nove in sama sem jih pobarvala v ljube barve. Zadnje case sem izbirala zive barve, smehljajoce in vesele.
USPELO MI JE!!! Je bil zadovljen tudi ego, ki ni krical. Ponosno je vzkliknil, brez , da bi zmotil ali preglasil kogarkoli iz svojega udobnega naslonjaca, kjer redno spremlja zivljenje iz vseh cutov in se uci. POstal je pameten in srcen. Uspelo NAM je, je ponovil popravljeno!! Kot bi zardel je obrisal oci s palcem in nadaljeval z opazovanjem, kot da se nic ni zgodilo.
Ta dan v sluzbi je bil nemiren. Bil je obicajen deloven dan, vse sem postorila kot ponavadi,mmm (vedno malo drugace ), okrasila zunaj mizo, cvetje, napisala table z novimi svezimi povabili, naj pridejo na happy hour, ki smo jo obrnili v happy night, svezina koktejlov v vonju sadne sise in udarci zivo igrane sambe, salse z rock strastjo…Ljudje so se zaceli kopiciti, meni je zmanjkovalo zraka.
Sla sem do Sacija med pauzo in mu povedala, da moram iti. Da sem dobila idejo iti z njim in Chakiro proti braziliji., Ni pomembno kam, moram le na pot, moram pisati, moram v naslednjo izkusnjo. Potovati brez vsega in biti samostojna brez sistemske sigurnosti!!
Sla sem nazaj v sluzbo in govorila s sefico, da cez en mesec grem. Pogledala me je debelo, ZAKAJ?!?! Ce ni dovolj denarja… in sem rekla, da moram dokoncati po kar sem prisla sem v prvem planu. Razumela me je. Sr. Maria je ena posebna zenska, mati 5 otrok, samohranilka, ki ima oci hudicevega angela. Ima srce slona in ambicionznost hijene. Vmes je vse . In ti diktiras njen odnos do sebe. Midve sva se odlicno razumeli.
Vmes cas in negotovosti in vprasanja, cemu, ko se mi je tu vse poklopilo. A sedaj po nekaj dneh potovanja razumem, vse se bolj.
Torej sedaj vas pozdravljam iz Argentine. Nastanjeni smo pri prijateljih od Sachija in Chekire v Plati, uro severno zahodno od Buenas Airesa. Mesto disi, kakor je topel obcutek doma, tu. Obstaja mocna podobnost med meni domacimi kraji, navadami, trgovinami, arhitekturo, da me greje domacnost Slovenije. Samo potice mi manjka.
Bolivija. Kot narava je zalostna in posusena. Revnost se kristali iz trave, ceste in ljudi. Neprijaznost se naveze na jezik in hitro bruhne jezlavost in nesramnost iz njih. Brez pravega vzroka je bila moja izkusnja tam zalostna. Otozna. Pa smo vseeno sijali z njimi in v Copacabani nasli najsocnejsi del Bolivije, ki je prelep. Jezero TITIKAKA je zgodba zase, je odmev davnine, kamor so zgodovinski viri uperili zacetke samega clovestva. Sumerci so pisali zgodbe o Lamurih , ki so se od tu preselili proti Mehiki in drugod. Knjiga Drunvalo Melchizedek-a= The Ancient Secret Of The Flower Of Life , je izjemno potovanje domisljije, z moznostmni, ki jih omejuje le ona in potem se inspiritivno sprevrze v resnico..aj..priporocam, da odpre ventile!!!
Torej Jezero Titikaka se priporoca iz moje strani, otoka Sonce in LUna z rusevinami in energijo, ki jo zacuti vsak.
Potem je sla pot namesto po alfaltu po kamniti ozki stezi par sto kilometrov, dokler se ni zasijala meja z Argentino in drugacna urejenost, drugacen, meni bolj poznam sistem. sE vedno pridih latina, a vendar popolnoma drug svet. Oblek, hrane, vonja, okusa, drze in navad!
brrrrrrrrr..sprememba plana..moram naprej v akcijo in pravtako menim, da pisanje naj ne bo predolgo..Torej naj mi ta izgovor sluzi in elegantno poslovi!!
Sibam se pred temo na kolo in v center…Uzivajte..!!! Ni druge!! Jamranje ali uzivanje…minuto za minuto, dan za dnem, leto za letom…a zacnimo z mislijo. Tam se nas uzitek zares zacne!! Torej najdi dobro misel, ti izbiras. Ena dobra misel, pripelje eno dobro dejanje.
Cmok in POGUM!!!
