X w Y

Avtor: Nina on december 16, 2009

Bila je temna noc.. Tako se je vsaj zacela. Kakor temna posusena kri je trdo stal nocni obroc okoli ceste in se spremenil v tunel preden sem zaprla oci in skoraj zaspala.

Bil je podoben obcutek kot pri prostem padu iz letala, le krajsi in v presledkih.
BUF, PAF; SKLJOPC, BUM!!! Ni bilo konca, metalo nas je na vse strani. Ko sem odprla oci, sem se samo zacela z vsemi 4 oklepati sedeza pred menoj, nekako zasidrala noge. Stvari, torbe, deke so letele cez glavo, krik se je razlegal in ropot.
A v naslednjem hipu je za cas postalo vse popolnoma tiho. Tisina in bum bum nabijanje srca, brizganje adrenalina in potem rjovec kRIIIIIIK , KRIK mam in zen…Poberem se iz stola, skocim proti zenski, ki je v kupu dek na sebi lezala na tleh in iskala svojega dojencka…Najde ga, pomagam ji ga izviti, ga pridrzim, da ona jokajoce: MI BEBEEEE!!! vstane in ze je ni bilo vec v moji realnosti. Oglasil se je drug alarm, EN OTRO LADO in se vec zmedenih glasov, tokrat moski. Vsi smo morali na zgornjo stran.
Opazila sem Sacija in Chakiro, ki sta brez besed, s pogledom se vedno skozi okno zacela plezati proti sredini in se mene potisnila proti drugi polovici..Vprasam kaj je?!?! GRemo!!! Chakira samo doda, da moramo biti pri miru..ko obstojimo zacutimo vsi..avtobus se ziba.. Nisem ugotovila sploh, da smo bili nagnjeni nad hudourno ledeno reko, tu visoko v gorovju, kjer pesniki slikajo to magicnost kako se gore ljubijo z nebom in tu v Andih je res slika omamna in misticna..a ta trenutek niti prizgane zvezde na nebu niso obudile mali crvicek romantike v telesu.
Sok je divjal, lacen sok prezivetja…
Kri je vrela pod mozgani, a duh je hladil in odstavil cajnik kaosa iz te peci in me ohrabril, da sem pograbila nujne stvari(smesno ,a med njimi je najprej bila torba z racunalnikom in knjigami in zvezki), potem sem odprla okno in bila pripravljena na plezanje..naj pomirim, da smo v tem trenutku vsi bili bolj ali manj stojeci ob strani in pripravljeni na izhod, le prekleta vrata so bila stisnjena ena k drugim in niso dale glasu odpiranja od sebe.
Soferja so videli kako jo je popihal, drugi pa v vedno glasnejse spodbujanje naj se odprejo vrata!!! Naj nekdo pomaga!! Klicali smo, naj razbijejo okna tisti, ki imajo te razbijalce blizu. Ker ni bilo nic, sem sama bila napol stegnjena cez okno in pripravljena da probam iz zunanje strani..a so me potegnili nazaj, ces, vrata so odprta.. bili smo v vrsti en za drugim, mamam in otrokom smo dali prednost, mi trije smo se izgubili, kot zensko so me porinili naprej in strbunknila sem skozi vrata na travo. Splezala brez enega cevlja do ceste in tam pocakala na Sachija in Cakiro. Priplezala sta.
Prisel je sok, avtobus razbit spredaj in najboj sokanto, kako je visel nad divjo , pluskajoco reko.

Race so zacele s svojimi paritvenimi klici in leti..nad glavami se je sidral spomin z njimi…gnezdo novih spoznanj in razmisljanj je dosegel svoj razcvet. Vsak je bil v svojem kotu, vsak v svojem varnem kotu v sebi, ko se sepet razplemeni in dospe do usesa. Razberem, da je neka mrtva zenska. Zacnem sprasevati kje in mi povedo, vendar nihce ni bil siguren, ali zivi ali ne.. Ni mi dalo mira, ce bi bila sama tam bi zelela, da me kdo pògleda.. Splezam nazaj v bus in se po vseh 4 priplazim nad njo. Bila je obsijana s cisto nezno svetlobo svita..dovolj mocnega, da sem videla rahlo priprte oci in izpod vek .. solze..
pogoltnila sem slino, vdihnila, ko je spreletel srh in neznan obcutek skozi moje poznano polje..Vseeno sem pustila, da je roka sla do njenega vratu in iskala utrip, a nic…rahlo sem obrnila glavo, da bi lahko bolje dosegla, ko se je iz njenih ust ulila gosta kri..
Potem sem tipala zapestje in nic…obstala sem tam , sklonjena nad njo, Sachi je klical Nina, Cakira enako, sama sem ju odrivala iz glave, vse glasove in dognala, mrtva je.
In sem jo zacutila, prisezem, ..bilo je kot bi zacutila duso te mlade zenske,, katere telo je lezalo tu uklesceno, v vseh barvah, ki jih malajo na koledarje in pod njih podpisujejo mistiko inkov…telo je lezalo samo…prazno…ni je pospremil glas vse bo ok, nic ni hudega, ne skrbi…nikomur ni mogla povedati zadnjih besed, le solze je lahko izvila iz oci..edino kar je premogla..solzi..

In ce bi ne minilo 10 dni od te nesrece bi verjetno zakljucek bil popolnoma drugacen kakor sledi. Namrec resnica vsemu hudemu je, da sem tisti trenutek stopila v svojo dragocenost. Njena izguba se je spremenila v pridobitev meni novega obraza, na mojem telesu, ki je morda bolj lebdec kakor krvav. Nova vprasanja in spoznanja so pod koraki in misli o navezanosti na karkoli tukaj in sedaj ima visjo vpoglednost.

Naj bo dovolj. Nauk ce te krila optimizma in vere nesejo dovolj, je, kakor zgodba o biseru. Bolec kamen mladi rebrasti skoljki nekje globoko v oceanskem morju,je biser mladi zenski nekje na kopnem.

Se enkrat POGUM za tu in sedaj!!

Mwa