Row Row familia

Del RowRow družine kot se nam je nadelo ime. Dan, lepotec, zadržan a ljubezniv, miren in skrivnosten, Larisa kakor metulj katere vsak bi rad bil cvet, je energija brez meja, prelepa, Dido, vse zna, samouk 5 jezikov(kmalu sledi slovenščina:)), lep, iznajdljiv, preprost in čarovnik življenja, Ana Paoula, popolna čokoladna kraljica, iz katere jasno tečejo misli in ljubezen, ne pozna ovir in  sledi srcu, Diego, postaven in lep kakor vsi v družini, se je nalezel čukamahawa jezika, nasmeh je njegov zaščitni znak, ima srce za enega, ki ga čaka, Nina, ena blontna slovenka vpletena v kito brazilcev. enaka jim je, je ena izmed njih.Azucar, dobrota se kali iz njegovih posebnih oči, njegovi objemi so zmeraj na sporedu in usluga mu ne dela dolga..hm..

Zaljubljena sem v vsakega posebej. so brezkompromisni v kaj je prav in kaj ne. scre je merilo vsakega in spoštovanje je reka v kateri se kopamo. ljubimo se brez da se motimo. vsak dan posebej. hm…

Na slikcah manjkajo, še sledijo utrinki.

(dolgo me ni bilo, sem živela.pardon :))

..skoraj!

Nikogar nimam tako rada kakor njo

Moje življenje z morjem živi…v njemu, ob njem se napaja ,vedri. Mlajša sem z njim, lepša in preprosta.
Kadar na ulici zaspim njega poslušam skozi spominski filter ljubezni.
Nikogar nimam tako rada kakor njega.

Je žalosten kdaj kakšen prijatelj, a nimam moči na svetu , da bi lagala in se z vzornostjo postavljala.
Razpršeni in s peskom oblegani so posvetljeni lasje. Sonce v njih odseva, pleše svoj ples vetra in nikogar nimam bolj rada kakor njega…
Potem je prišel nov dih za menoj, prijel me je za roko vodil v teku po pekoči mivki, ter me spustil šele pred ogledalom reke. Roko sem potopila pod zeleno modro gladino, za njo noge, popek, od ene rebrne izbokline do druge, dokler sem nehala šteti in potopila še te sončne lase…odprla sem oči, bila sem na dnu a še vedno na mivki. Pogledala navzgor , hkrati spustila zračni mehur iz ust. Zopet zaprla usta in pustila ustni balon napet, da bi ne vdrla voda v nos. To boli.
Pogled je zajel reko nad seboj. Sončni žarki so prodirali v trakovih, v snopih do obraza..lahko sem jih čutila. Spustila sem še en zračni mehur. Pobelil je svojo prostornino in zasijal drugače od vodne teksture..brbotaljoč don se je razpel med ušesi, ko je jadral levo, desno, a vedno navzgor. Tam se je pripel na gladino in izpuhtel..bila sem prevzeta in srečna..nikogar nimam tako rada kakor njega.
Zaplavala sem . strmela v svoje roke kako grabijo z zamahi , da odrivajo vodo.. ob dlaneh vela belkasta svetloba. Bila je energija. Energija vsega večjega kar smo..sledila sem temu večjemu..tekle so minute in zraka je bilo dovolj..bila sem ribi podobno bitje, vila sem telo, ga zvijala z namišljenimi plavutmi, se nasmihala barvam, ki so ostajale za menoj…
Hm..nikogar nimam tako rada kakor njega.

Lahko me vidiš kako stopicam sama med vsemi, objetimi z besedami in dotiki.
Lahko me vidiš sedeti pred teboj in zreti v neznano, te spet obiskati z modrino neba, se ti nasmehniti, potem oditi.
Lahko me vidiš potopljeno pod vodno gladino, kako vate zrem in izginem v globino.
Lahko deliš z menoj plapolanje prosojnega šala pod palmo in zajemati še zadnje sončne žarke sonca.
Lahko..
A ne vprašaj me, zakaj tako te gledam.
Spusti mi dlan, naj plavam še drugam.
Zri v barve zahoda namesto , da čakaš kdaj spet bom tvoja.
In sem tam kjer sem bila. Na začetku vsega, kakor na novo rojena, z očmi in ušesi za tistega, ki ga imam tako rada.
Nikogar nimam tako rada kakor njega.
Zato me ne čakaj. Nikdar nihče..ne morem več nazaj, sem tega svobodna.
In nič nimam tako rada kakor njo. Svojo svobodo. 