En poseben sončni zahod…

Avtor: Nina on marec 8, 2010

Kadar grem po cesti proti plaži se mi zatika pogled na vseh mogočih situacijah , ki so običajne. A vidim jih v detajle. V malenkosti. Te so našle ostrino. Nabrušene oči dobro sodelujejo s trenutki. Misli ne hitijo.
Nedelja je. Sonce, ki je grelo je preden je potonilo napravilo spektakel uhajajočih svetlih žarkov med katerimi so lebdeli trans barvni , kakor notranjost ostrig, geometrijski liki.
Čarali so v notranjost. Zibajoča barka je postal ploveč otoček. Poleg mene pa lep človek, ki ješele uro pred tem stopil v moje življenje. Zapletla sva se s tišino in požirala vsemogočje. Čutila sem, kako drugače je zanj. Njegova bežna odsotnost ga je pahnila tja med sončne igralce, a je kmalu prišel nazaj. En spogled in šla sem nazaj..v biti sama z vsem. Nič nisem hotela, nič si želela. Povabljena zopet v ples popolnosti.
Predrte so vse ovire v takšnih trenutkih. Igra simfonični orkester..jecljanje visokih tonov se skritalizira v violino, v zatonu bobnanje valov v ritem…vsi objeti v slavnost…hm…in so šle vse beside, vsak vzrok. Potem je oljnata globina zarezala v temnino, skočila svav ocean in se igraje vrnila nazaj v družbo.
Dal je močan objem v odhodu. 
Dež z bliski je napolnil ulice z deževnico..avtomobili napol potopljeni. Ruta na glavi je varovala a ne pred mokroto..pred dotikom. 
Sedaj diši, pizza v 5 minutah je pripravljena. Ana Paula že špega v pečico. Mislim, da je čas.

Cmok..

–nekaj časa nazaj, ko me je v zibeki narave prebjal sončni vzhod..mmm