Avtor: Nina on
april 15, 2010
¨Jaz pa se vedno verjamem v stvari. Vse te dobre ljudi, vse te dobre stvari…in se vedno verjamem da nekje. Me cakas ti…med zvezdami.`¨ Jadranka Juras.
Kako so relacije v zivljenju. Kaj sem si zazelela sem dobila. Prisel je prelep fant. Tisti s plaze zadnjic..navezal se je stik med nama na srcni kanal. Telo se topi kadar je blizu. Vonja se prepleteta in pleseta med nama. Najezena koza spominja na vulkansko pokrajino na kateri bodo nekoc zelene zaplate paradiza. Vendar je segment, pomemben za zadovoljstvo se NE strinja in se dolgocasi, udarja in opozarja. Moj razum, moja glava, pravi, da moram cas biti preziveti drugace, bolj divje,rastoce, zanimivejse, aktivnejse.
Razumem Jô in poslusam, kakor srce in telo. Skupaj smo naseljeni, sosedje , moram. Imam opcije, lahko se znajdem. Mislim nanj. Navezal se je..kakor taksna barvita dusa toplih barv, maram kaj trosim na njegova usesa. Kako je lep, kako skrben. danes sem bila utrujena..predolga noc, prevec kacase, prevec zabave in zgodnja ura je poklicala na delo. Delo sem seveda opravila z nasmehom, do druge ure, ko me je prisel iskati, da bi bila pot domov bolj prijetna. Ovil me je v svoj objem, naslonila sem lice na njegovo hribovito misicno telo in pustila da me mede s svojimi potovalnimi dlanmi, prsti, pó odkritih delih koze. Zagledam se v njegove oci in cutim kako me jedo. Gledam in tam najdem direkten tunel do srca..od tam gleda. Preplavi Val zalosti, ki oddide z razumevanjem, sem drugacna in zelim drugace.
Moj pogled ni tako cist in preprost kakor njegov. Osebnostno sem zahtevna in tako se bom morala v zivljenju vedno spoprijemati z bikovimi rogovi, ker klicem ljudi in akcije, ki so zivahne, divje in sanjave. Pravljicnost, knjiga zgodb, ki ne bazirajo na sigurnosti. Smesno je, ker vedno iscemo zivljenje miru in pocitka, a vendar je zivljenje skupek tisocerih drugacnih izkusenj. Te pa ne zivijo v objubah, ki ti jih drugi kdaj dajo in jih tako radi slisimo.
Se sprasujem ce ve.. mislim, da. Vê da grem, da ni veliko casa in rad je tukaj in sedaj. Brez iluzije koraka in NE sanja kakor znamo mi. Mi. Ljudje belega sveta. Temna koza je prinesla spoznanje, ki seveda ne lezi na grbi vsakega temnopoltega, a vendarle je prisla do mene preko nje. Zivljenje v Braziliji je prevelikokrat uokvirjeno z omejitvijami kaj zivljenje je.
Kako bi ne hotela ziveti tu in kako mi je hkrati tezko ob misli ne biti tu. Taksna je Brazilija. Ni sredine in je posega v extreme. Kako ljudje sprejemajo zivljenje, kaj je pomembno, kako se zabavajo, na cem bazira kultura in ljudje. Navezanosti med osebami. Preveliko jih gleda za danes na jutri in ne gradijo gradov za prihodnost, kar ima svoje slabe strani in druzbi je tako odvzeta varnost, ki jo poznamo. Prijatelji se varujejo. Velikokrat gre za zivljenje.
Sem ga vprasala kdo je tvoj najboljsi prijatelj in je na moje velike presenecenje odgovoril:¨Jezus je moj prijatelj. Varuje me in nikoli zapusti. Prijatelji, ljudje, v trenutkih , ko je bilo najbolj hudo niso bili tam zame.¨ tako so prikrajsani za romanticne spletke.
Avtor: Nina on
april 2, 2010
Eni so za rdece drugi za modro. Vmes je mavrica in mi.Tisti, ki bi radi odkrili se kaj drugega od kar ze imamo.
Dogajajo se nepredvidljive ali pa nezeljene stvari, ki smo jih morda le vseeno lahko pricakovali. Prijatelj prestaja globoko krizo. Druzina Row Row je nsa trnih. Zavedamio se , da ne mores pomagati, ce si oseba sama ne zeli pomoci. Tako ostajamo zunej kroga..kjer gledas opazuje, a ne zares sodelujes. Ni to najtezje^! Kadar nekdo “zboli” in si v resnici ne zeli pomoci ampak malo drame naredi, da kaj socitja v ljudeh zbudi! Tako se meni vse skupaj zdi in sem se rahlo oddaljila s tem, ko ne povem besed, ki bi jih prijatelj rad slisal. In jih tudi nimam namena,. razen, RADA TE IMAM. A to ni dovolj kadar zraven poves svoj pogled na kar se je zgodilo.
No, ob taksnih dogodkih vedno vidimo kdo in kaj smo. Iz kasnega testa meseni, v kako potrpezljivi pecici peceni!!!Kako hrustljavi zunaj in socni ter mehki znotraj je odvisno od casa, ki nam ga je zivljenje namenilo in skorja je, kaj smo se naucili iz vrocih izkusenj.
Taksen kruh jemo!!! Ali kaksen kruh smo postali za druge…ki nas vidijo kakor smo se spekli. Zunanjost je pomembna, ker sestavlja celoto z notranjostjo. Zunanjost so dela , ki jih delamo, misli, ki jih radi mislimo z njimi pridejo na povrsje.
Dozorel je lep sadez, ki ga bom utrgala v zacetku junija, morda nekaj casa prej. Mehika se postavila na rb skalne police in poklicala moje ime. Grem. V junijo nazaj k njej..prisla je odlicna priloznost, mi pravi nos. On bo ze vedel je odlicen sledilec, ce mu le zaupam.
Se boste slisali zame!!! Tudi to je rekel moj nos. Medtem pa zivljenje razburja. Prazniki so in vsa vrata so se zaprla. trgovine zaprte, ljudje v cerkvah..
Krizi so naslonjeni na hrvta vernih, ki ga vlecejo po ulicah..ceremonije sledijo kasneje v veceru.
Ljudje, moski, ki so jim do sedaj bila vrata moje blizine zaprta so se vceraj cudezno odprla. Besede so krive, prevec jih je. Invazija v intinmost kakor zahteva mi smrdi in kadar smrdi pojdem stran. A vceraj sem bila par ur sama na plazi. Fantje so igrali nogomet na obali, ko jim je zoga usla iz nazora, ter se odbila od mojih rok, ki so jo se zadnji trenutek prestregle, da bi ukrivila trebuh. Mivka me je zasula. Poprosila sem soseda na plazi, ce mi pazi stvari in odletela v morje…plavala verjetno eno uro, cofotala, se zvijala in si domidljala,d a sem nekoc bila delfin in je vodamoj naravno prostor. Dala sem paznjo na dihanje in opazila, kako ti pritisk vode stisne ljuca..Usmerila sem focus tja in namerno odprla..oz, se zavedala, se to zgodi kaer telo dozivlja ok…sprostila sem ga in sla v floating on the surface..oi like that alot!!! actually im crazy about it odkar sem se naucila zapreti usesne kanamle, da voda ne uhaja inmi ne rani usesa…
Prisla se v nizjo vodo in sepredajala udarjajocim valom. Tam sem ga zadgledala, kot ze nekajkrat poprej. Orsa so so zibala dvigala nad gladino. pogledoval j v mojo stran. Potopila sem se potem spet prisla na povrsje po zrak, in tam se znasla ujeta v njegovem zasledovanju..
Besede so nasle predstavitev. Fabiano.
Lep je in tih. carobnih oci in sladkih ustnic. Telo je izklesano, manjka mu kasnih 10 cm da binjegova senca padla name..:)
Starsii majo konje, sam je maesto in borec v vescini Dudzic ze 18 let, ceprav jih se ni napolnil 30.
Poabil me je s prijateli, ki so se na koncu le znasli blizu mene, na pizzo. Sli smo. povabili smo ga k nam domov, spili kozarec vode. Odpeljala sem ga na teraso. Naslonila sva se na betonsko ograjo, kjer me je poljubil. Nisem odmaknila ustnic, podarila sem mu poljub nazaj…
Od dalec je gledala luna. Bila sva oblita z njenim sijem, nisva zapravljala cas a z besedami. Strmela sva sdrig v drugega in tekel je tok obcutkov, kakor, da se poznava ze premnogo let.
Bila sva dedek in babica, z vsemi lepimi in svezimi obcutki, ki se najdejo na paleti.
Poslovil se je zaspanih oci…tezko je bilo prestopiti prag na cestno stran.. A bi je cas.
Danes sem zopet prisl av sluzbo 15 minut prej., da sem lahko se sla na sprehod z Locom…aja ja..kako razigran je bila danes,. tudi on si je nasel platonsko spremljevalko, ki ga vcasih poziga s skoki na njegov hrbet. Muca, ki prebiva v sluzbi je pravtako nasla tigrastega mackona..prispela sem do trga, kse zagledala v morje, se vedno je blescala luna, tokrat v svoji oblacni barvi…bombazna luna. Imela sem bombazen pogled. Vse na svojem mestu, brez misli na jutri sem z neznim glasom pripela svobodi in zivjenju:” Hvala za se en dan.”