On

Avtor: Nina on april 15, 2010

¨Jaz pa se vedno verjamem v stvari. Vse te dobre ljudi, vse te dobre stvari…in se vedno verjamem da nekje. Me cakas ti…med zvezdami.`¨ Jadranka Juras.

Kako so relacije v zivljenju. Kaj sem si zazelela sem dobila. Prisel je prelep fant. Tisti s plaze zadnjic..navezal se je stik med nama na srcni kanal. Telo se topi kadar je blizu. Vonja se prepleteta in pleseta med nama. Najezena koza spominja na vulkansko pokrajino na kateri bodo nekoc zelene zaplate paradiza. Vendar je segment, pomemben za zadovoljstvo se NE strinja in se dolgocasi, udarja in opozarja. Moj razum, moja glava, pravi, da moram cas biti preziveti drugace, bolj divje,rastoce, zanimivejse, aktivnejse.
Razumem Jô in poslusam, kakor srce in telo. Skupaj smo naseljeni, sosedje , moram. Imam opcije, lahko se znajdem. Mislim nanj. Navezal se je..kakor taksna barvita dusa toplih barv, maram kaj trosim na njegova usesa. Kako je lep, kako skrben. danes sem bila utrujena..predolga noc, prevec kacase, prevec zabave in zgodnja ura je poklicala na delo. Delo sem seveda opravila z nasmehom, do druge ure, ko me je prisel iskati, da bi bila pot domov bolj prijetna. Ovil me je v svoj objem, naslonila sem lice na njegovo hribovito misicno telo in pustila da me mede s svojimi potovalnimi dlanmi, prsti, pó odkritih delih koze. Zagledam se v njegove oci in cutim kako me jedo. Gledam in tam najdem direkten tunel do srca..od tam gleda. Preplavi Val zalosti, ki oddide z razumevanjem, sem drugacna in zelim drugace.
Moj pogled ni tako cist in preprost kakor njegov. Osebnostno sem zahtevna in tako se bom morala v zivljenju vedno spoprijemati z bikovimi rogovi, ker klicem ljudi in akcije, ki so zivahne, divje in sanjave. Pravljicnost, knjiga zgodb, ki ne bazirajo na sigurnosti. Smesno je, ker vedno iscemo zivljenje miru in pocitka, a vendar je zivljenje skupek tisocerih drugacnih izkusenj. Te pa ne zivijo v objubah, ki ti jih drugi kdaj dajo in jih tako radi slisimo.

Se sprasujem ce ve.. mislim, da. Vê da grem, da ni veliko casa in rad je tukaj in sedaj. Brez iluzije koraka in NE sanja kakor znamo mi. Mi. Ljudje belega sveta. Temna koza je prinesla spoznanje, ki seveda ne lezi na grbi vsakega temnopoltega, a vendarle je prisla do mene preko nje. Zivljenje v Braziliji je prevelikokrat uokvirjeno z omejitvijami kaj zivljenje je.
Kako bi ne hotela ziveti tu in kako mi je hkrati tezko ob misli ne biti tu. Taksna je Brazilija. Ni sredine in je posega v extreme. Kako ljudje sprejemajo zivljenje, kaj je pomembno, kako se zabavajo, na cem bazira kultura in ljudje. Navezanosti med osebami. Preveliko jih gleda za danes na jutri in ne gradijo gradov za prihodnost, kar ima svoje slabe strani in druzbi je tako odvzeta varnost, ki jo poznamo. Prijatelji se varujejo. Velikokrat gre za zivljenje.
Sem ga vprasala kdo je tvoj najboljsi prijatelj in je na moje velike presenecenje odgovoril:¨Jezus je moj prijatelj. Varuje me in nikoli zapusti. Prijatelji, ljudje, v trenutkih , ko je bilo najbolj hudo niso bili tam zame.¨ tako so prikrajsani za romanticne spletke.