Avtor: Nina on
julij 28, 2010
Zopet sem odprla novo možnost.
Zapustila Brazilijo in se sidram v Mehiki. Nekaj je steklo čez prste, da me srbijo drugače. Potovanje že dolgo več ni turisična avantura. Povzpenjam se na najvišje vrhove psiholoških ran in v njih gledam dosežke.
Če bi potegnila premico od začetka do sedaj, bi se dvignila v visok lok, ki se je v točki sedanjosti že prekleto približal času nedolžnosti, iz preteklosti.
Cilji in pogled na svet, življenje so neverjetno zrcalni moji otroškosti in takratnemu občutku, pogledu.
Se postavi mnogo vprašanj, ki jih neznanci pomagajo dvigati iz zaprašenih , nočem se soočiti, stopnic.
Malo levo in malo na desno, nas vodijo vznemirjenja. V noči želje kujejo plane in čez dan naplavljeni , neoživeti ostanejo na plaži. Lahko jih poberemo in nadajujemo ali preprosto pustimo, da se posušijo, izparijo z vodo v smer sonca.
Pesem bomo vedno imeli, roko za dotik ali sanje pravtako, a če ne bomo idej svežili z navado oživljanja, ne bomo nikdar obstajali. Ne bomo nikdar gladina, kjer morje se v zrak spremeni in čutili to mejo, našo mejo veličastno. Gladino, ki se odloči , da ne izpari ampak se ziblje z vsem življenjem , energijo v formah, smrti, rojstev. In gradi, gradi se v skupek vseh oblik.
Kakor, da živimo v presledku med vodo in zrakom. Naša dejanja odločijo ali parimo ali se vodimo..
Oboje je raj in le odraz prioritet in vprađšanj , ki se začnejo z ZAKAJ!!!!
Avtor: Nina on
julij 7, 2010
Noč je legla. Nad nami ni oblakov, ki bi ulivali dež. Kolikor se je dalo udobno sem se zleknil in zrl v zvezde.
Vasica je majnha in ni luči, ki bi ponoči kradle temo.
“Lepo sijejo te prijateljice nocoj.”
Šel sem v tja kakor velikokrat zadnje čase. Našel sem pot, ki me pelje nekam drugam, mislim, da tja med zvezde, tja med nočne luči, daleč od dosega, ki zadaja trpljenje.
Ime mi je Teri. Imel naj bi 8 človeških let. Sem DOBERman, nekoč lep, sedaj je malo drugače. Žvižga nekje v preteklosti, ko sem še imel moč upati, da JE DOBROTA SIROTA!?
Tudi bolečina in trpljenje imata svoj prag meje. Ko jo enkrat lahko prestopiš nimaš telesa, ki bi te držal ob Zemlji, nimaš jeze, razočaranja, ob pogledu na prazno posušeno skledo, kjer je nekoč prišel kakšen kisel prigrizek za moje lačno telo ali kapljice vode, ki bi se ujele med dežjem in bi jih kasneje lahko pil..tam srce nima krčev zaradi potrebe, nima diha za upanje. Tam preprosto letiš. In če zaradi vraščene verige pod kožo na vratu v svetu telesa , ne morem, lajati, je tu drugače in me pesem visokih tonov igraje združuje s tisoči prijatelji, ki so tam z menoj.
Dokler…
Bil je sončen dan in mimoidoči, kakor vedno brigajoči se za svoje reči. Pripelje nekaj na rdečem kolesu, se ustavi, spusti kolo in približa.
Usta so prekrile dlani, oči so postale mokre in bil je vzdih, ki ga ni pozabiti. Sočutje je nekaj, kar bi brez nje ne spoznal. Je deklica modrih oči, ki se od takrat vedno prikaže v veliko vrečo kuhane hrane in steklenicami sveže vode. Je deklica, ki se je zoperstavila lastniku s srcem na dlani, pred tem ko jo je on pričakal s puško v roki in z izstreljenim metkom v rjast sod. Je deklica, ki je zgradila hiško. Eno zame in eno za Cachora iz zavrženih kosov lesa, pločevine, plastike ob cesti. Cachoro je mlad,velik, še vedno poln upanja mešanec, ki ga kliče Goldi.
Je deklica, ki vedno prinese kakšno sladico ali plastenko kokakole lastniku in se pogovarja z njim kakor, da sta prijatelja.. Njene oči govorijo drugo zgodbo, ki je on ne pozna in ne razume. Njen jezike je drugih dimenzij.
Je deklica, ki naju z Goldije vsak dan odpelje na sprehod, vsakega po pol ure. Tekamo, oprezamo za močeradi, poskakujemo za metulji, se valjamo v travi in pojmo pesmi svobode. Tam v njih tkemo prihodnost, ki je rešena bolečin in mor, ki so resnično nepotrebne in obstajajo zaradi nevednosti, ki jo na ljudi zgrmadijo različni posegi. Verski, politični, kakršnakoli beseda, ki ti odvzame svoj poznani prav, rast, naravno šolo življenja in te pahne v kletko novih pravil pod prisilo. Kakor sem živel in živim, čeprav bolje sem samo prispodoba tistih, ki me imajo v “LASTI” in vedo , le kar lahko vedo.
Sam vem bolje. In poznam tisti svet, kjer ni ovir strahu in depresije. Kjer raja veselje in pustiti živeti, leteti in blesteti.
In je deklica, ki pozna ta isti svet. Zato je prišla. Kakor je rekla,” Prišla sem, ker si me poklical.” In ona je slišala, ker govori ta jezik. Vseodpuščanja in vseživljenja. Ta superjezik SUPERSVETA!!!!
