Siva gladina in siva je most.

Avtor: Nina on julij 28, 2010

Zopet sem odprla novo možnost.

Zapustila Brazilijo in se sidram v Mehiki. Nekaj je steklo čez prste, da me srbijo drugače. Potovanje že dolgo več ni turisična avantura. Povzpenjam se na najvišje vrhove psiholoških ran in v njih gledam dosežke.
Če bi potegnila premico od začetka do sedaj, bi se dvignila v visok lok, ki se je v točki sedanjosti že prekleto približal času nedolžnosti, iz preteklosti.
Cilji in pogled na svet, življenje so neverjetno zrcalni moji otroškosti in takratnemu občutku, pogledu.
Se postavi mnogo vprašanj, ki jih neznanci pomagajo dvigati iz zaprašenih , nočem se soočiti, stopnic.
Malo levo in malo na desno, nas vodijo vznemirjenja. V noči želje kujejo plane in čez dan naplavljeni , neoživeti ostanejo na plaži. Lahko jih poberemo in nadajujemo ali preprosto pustimo, da se posušijo, izparijo z vodo v smer sonca.

Pesem bomo vedno imeli, roko za dotik ali sanje pravtako, a če ne bomo idej svežili z navado oživljanja, ne bomo nikdar obstajali. Ne bomo nikdar gladina, kjer morje se v zrak spremeni in čutili to mejo, našo mejo veličastno. Gladino, ki se odloči , da ne izpari ampak se ziblje z vsem življenjem , energijo v formah, smrti, rojstev. In gradi, gradi se v skupek vseh oblik.
Kakor, da živimo v presledku med vodo in zrakom. Naša dejanja odločijo ali parimo ali se vodimo..
Oboje je raj in le odraz prioritet in vprađšanj , ki se začnejo z ZAKAJ!!!!