Izgubila sem…gumb!

Avtor: Nina on november 24, 2010

(ena, a razpršena)

Ga dolgo iskala, zato se od avgusta ne znajdla na najbolj mi ,domači strani. Solzna bi postala, če bi ne zapravljala toliko časa na nenavezovanju na navezanost, da bi bolje spoznala.

Srh je tista vibracija, ki cunamsko sune pod kožo, da se dvignejo dlačice. Včasih zaradi strašnih dogodkov ali novice. Včasih zaradi prelepih in navdihnjenih..v vsakem primeru useka drugače in povzpne razlog na višji položaj v spominu.

Kaj se mi je zapičilo v preteklem času!? Gledam razmišljam, a v spominu ni nič hujšega kakor novica, ki je v 99 pogledih( če je 100 največ) slaba. Vendar nosi tako močno informacijo.  Inspirativno moč, če si le dovoliš obrniti tja, izluščiti ta 1 pogled  iz kolaža  navadnih pogledov in reakcij,  katere preradi izprežemo iz sebe.

Naprimer, da te zdravniki nekega dne postavijo v neko drugo realnost, ki si jo ves čas imel za gotovo. Da si zdrav se naenkrat spremeni v MS ( multipla skloroza). Si mlad, v preteklosti ni dosežkov ter življenja, ki si ga skrivno rišeš v sanjah. Žalostno si ujet v opisu tega simptomskega stanja telesa, ki se z vsakim napadom slabša. Tukaj , bi tisto žalostno in razočarano bitje lahko zapadlo v hudo temnico neprijetnih misli. Brez sonca in volje, bi se podalo na prihodnje dni, plavalo na njihovem površju, jih opazovalo kakor prihajajoče in odhajajoče številke daleč od nas. Številke , ki minevajo in prinašajo novice drugih ljudi o svoji sreči, medtem pa bitje le boža in neguje svojo nesrečo.

Ali pa..

Tisto ljubljeno bitje v tem zagleda novo seme življenja. Vzklije potisk v brezstrašno predajanje minutam, kratkim in neštetim trenutkom, ki bodo vreli od živosti in v zavedanju , kako posebno je to edino dihanje tega telesa, teh močnih misli in nosečih sanj, katerih jezdeci smo. Tako ljubljeno bitje se bo povzignilo, ne mislilo na kaj teži ampak kaj vse lahko naredi!

Jeeeej na takšno izbiro… Juheeeeeeeeej na takšno ljubezen.

Pa kje tam zunaj, pa kje tam v drugih, ko pa premoreš pogum koraka do dobro poznane meje, ki te je ponavadi obrnila nazaj, jo prestopiš, parkrat ponoviš in spremeniš navado. Ena za eno, dve za tri, pet za osem..vsak v svojem ritmu in svoji količini. Važna je le ena, tista ki te spravi čez to mejo, nepoizkušanja in nepredajanja.

Velikokrat smo lahko kruti do soljudi, ko naglas delimo svoja spoznanja. Namesto, da bi jih bili veseli, saj so velikokrat ali ponavadi prava modra razodetja iz največje zakladnice skrivnosti, izkušenj in učenosti iz nj

ih.

Kaj pa če se rodimo z vsemi odgovori, ki jih kakor odraščajoča bitja iščemo. Kaj, ko se tam v naših prvih poskusih nekaj narediti, v idejah, ki nam niso dale miru, hobijih, ki smo jih ljubili in zapustili, v tistih najbolj norih željah, ki smo jih zaradi nepraktičnosti zavrnili, skrivajo naše iskane zaključne povedi. Kaj ni tudi matematični miselni logiki lahko sprejemnljiva teorija o najdenem zaključku na začetku in potem naprej začetek na tem zaključku!?

Nekateri pa… Vsi že lahko razvijemo življenje v misijo iskanja, vendar le redki premorejo dovolj priznanja, da iz spoznanj odgovore tudi sprejmejo . Težko je. V iskanju namreč lahko naletiš na stopnjo “blink zavesti”, kadar si napol zavesten a še vedno rad v svoji ignoranciji). Naletiš na nekaj kar imenujemo magija.Magija kakor nekaj še vedno neodvinsnega od nas, nekaj tam od zunaj ,od zgoraj, angeli, ki skrbijo za naše srečne konce.. hm..se ne zdi ena takša za lase privlečena teorija o prelaganju odgovornosti na nekaj bolj pomembnega in briliantega in večjega od nas!? Podobna poti iskanja v najlažji liniji odpora, saj živi tam zunaj nas..pa vendar ta stopnja da največji razmak krilam poguma.

Veliko bitij se s popolnim znanjem o tem življenju rodi in  besede Iskanje samega sebe sploh ne razumejo, ali pa so ljudje, ki se tega s časom in doživljanji spet  spomnijo in znajdejo v svoji zgrajenosti.

Sanje v mislih poiskati iz njih dejanje stkati in to zavestno nadaljevati!

Popolnost namreč nima filozofije, življenje nima okvirja in logike na  šolsko razumljen način. Ne za tistega, ki bi ga rad dojel. Popolnost je brez smisla enega ali le nekaj segmentov, ki jih preko življenskih izkušenj prepoznamo v sebi in okolici. Postane pa smiselna kakor množica vseh obstoječih segmentov, ,ki jih filozov, raziskovalec, matematik, vernik, blab la, išče. Nič ni v enem in kakšna potrata verjeti v nekaj brez vedeti nekaj o tem enem. Kako lahko sploh veš, da nekaj veš!? Ko se naučiš iz knjig!? Ko brezglavo skačeš v dejanja!? ko prakticiraš enost z odrivanjem njenega nasprotja!?

Hum..kolikokrat se nam posveti en star pregovor morda 20 let kasneje,

kakor največja modrost, ki jo seveda med temi 20 leti nismo izpustili iz pametovanja drugih ali cello sebi, vendar je nikdar do tega trenutka nismo dojeli!? Kadar nekaj veš, tega ne moreš več spremeniti ali najti v nasprotju. Saj vedeti pomeni Spoznati(doživeti) nasprotja in obstajati iz sredine. Iz jedra, katerega dva ekstrema izhajata.

San Francisco je hladen. Morski zrak je prežet z zamrnjenimi kapljicami, ki jih veter buri preko praznično osvetljenih ulic. Razen mraza je domač srcu in topel mislim. Ljubljeno naravo rada zamenjam za mestna gostoljublja. Topla kri se ljubi s kožo…ta kožna ljubica pa se pritožuje in hoče vsaj dolg vroč tuš, da se obarva v rdečo še zaradi toplote ne le hladnine…

(ena in celostna)

Hladnina mrzlina, oče mojih otrok.

Ljubiš se z mojim ognjem,

da se iskri med dlanmi.

Kadar se stisneva dovolj skupaj otroci med nama so mirni,

nič ne jočejo ali se krohotajo,

nasmehnjenih lic lebdijo v varnosti najine resnice..