“What is now proved was once only imagined.” – William Blake

Nekaj o minljivosti

Zadnji korak. Mar ni bil vzdignjen za zadnji izdih v kaj bom?!
Kam pa me je ponesel, malo drugam od , kar sem mislila bi naj bilo.
A morda še nisem prispela?! Pa kako ali nisem vedno že tam?!
Če pa bi bila, v tistem iz mislih skovano, potem bi vedela, da sem prišla!? In takrat!? Bi se ustavila?!

Tisto o kam greš in da nekam prideš me rahlo zbega. Ker le nekaj končati ima lahko , da se začne.
Pa seštevam vse, kar je bilo in ni konca. Še več, se le nadaljuje. Nikoli ne preneha ali ustavi. Čeprav sem že tolikokrat bila v kar sem kdaj si zadala, da bom usmerila korak, bila, doživela.
Tudi to, kar si želim, idealiziram se ne neha. Kopiči se in prej preganja kakor premočan veter čebelo, da mora poiskati zavetje. Naj se ta veter pomiri, potem pa nazaj na poljane dneva in noči.
Kdo pa si ti, ki me o tem sprašuješ, me na nekaj , kar ni opozarjaš in priganjaš!? Kaj..

(se nadaljuje)

KOS

Na dnevnem sporedu je sprehod. Ista pot, drugačen zanos.
Vrba ob reki je gostila pevca. Bil je kos. Postala sem, poslušala.
Izjemen talent, pripomni misel. Strinjam se.
Gledam sonce , ki reže skozi sveže popopkanih vej.
Tako romantično navita, padem v smeh.
Je KOS in njegov popoln koncert.
Medtem, ko je pel, kupček pod sabo je spustil.
Nobenemu nič, razprl krila in odletel.
Tak je, popolno živ!
KOS!

In grem naprej!
Juhej!

2007

Da se bolj in bolj približam sebi z veseljem in spoštovanjem do odkritij prebiram si pisana sporočila.
AMERICA

Luškano presenečenje :)

Intervju na:ROCKER