Nekaj o minljivosti

Avtor: Nina on april 18, 2011

Zadnji korak. Mar ni bil vzdignjen za zadnji izdih v kaj bom?!
Kam pa me je ponesel, malo drugam od , kar sem mislila bi naj bilo.
A morda še nisem prispela?! Pa kako ali nisem vedno že tam?!
Če pa bi bila, v tistem iz mislih skovano, potem bi vedela, da sem prišla!? In takrat!? Bi se ustavila?!

Tisto o kam greš in da nekam prideš me rahlo zbega. Ker le nekaj končati ima lahko , da se začne.
Pa seštevam vse, kar je bilo in ni konca. Še več, se le nadaljuje. Nikoli ne preneha ali ustavi. Čeprav sem že tolikokrat bila v kar sem kdaj si zadala, da bom usmerila korak, bila, doživela.
Tudi to, kar si želim, idealiziram se ne neha. Kopiči se in prej preganja kakor premočan veter čebelo, da mora poiskati zavetje. Naj se ta veter pomiri, potem pa nazaj na poljane dneva in noči.
Kdo pa si ti, ki me o tem sprašuješ, me na nekaj , kar ni opozarjaš in priganjaš!? Kaj..

(se nadaljuje)