Dan se po temi pozna.

Avtor: Nina on avgust 31, 2011

Pozdrav v svet brez sumnikov.
Nekaj casa smo komunicirali brez besed, ljuba je telekomunikacija. Je ze tako, da obstajajo prostori vmes. Med nama, med vdihom in izdihom, med palacinko in marmelado, korenino in zemljo, mislijo in besedo, dvema tonoma……

Moje ime je Nina Chaska Sonko. KAksno je tvoje ime? tisto, ki te spremlja iz meseca v mesec, obcutka v obcutek, zivljenja v zivljenje?
Kaj je zivljenje? Reka, ki tece preko, mimo, ob in nad necem, kar ni reka? Ali je zivljenje tisti prostor vmes, dotik dveh tujih si plasti. Dveh ljudi naprimer. Te imamo najraje, skoraj.

Sanjam o ljubezni, nekaj me navdihuje in tiste postave, ki mi lepijo oci nase plodijo trenutke, ko so nekje drugje, mi zakrite. Lepo je biti namisljen, izmisljen in v trenutkih resnicen, dokler se ne zgodi zivljenje teh dveh plasti, ko se podrgneta ena ob drugo.
Da besede zanetijo ogenj sem slisala, sedaj mi dajejo vrocino.
Poletje ima zamudo, se vedno sem v pomladi.

Dnevi se krajsajo, opazam, srce mi vedri in je nemo za kar bi ga rado nehote rezalo. Usodo si vsak organ sam kroji, vsak ima svoj sprozilec in vse kar lahko naredim je, da dam dih vse do njega. To pocnem.

Moj glas je pravi heroj, poje in se spoznava. Ponovno pomlajuje in sama z njim. Ceprav me drzi metati pusko v koruzo, kadar si izmislim je pred mano boj. Nocem tepsti, ne gre mi vec to, niti z jezikom.

Moja ura je moj dih, ta cas poznam in ga ne morem izgubiti.

Svet je lep in naj tak tudi ostane, juheeeeeeeeej..belinka, ne?